LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

ANA IN JOŽE TERČON

Leta 2006, ko se je že bližala pomlad, sem se ob vračanju z Goriške ustavil na ogledu vasi Klanec pri Komnu. To je strnjena kraška vasica ob manjši cestni strmini med Gorjanskim in Brestovico, dovolj, da so se morali vozovi ustaviti in da so si lahko furmani in potniki privoščili nekaj dobrega vina. Tu je vedno raslo dobro črno in belo grozdje, najbolj cenjen pa je bil teran. V

bežnem pogovoru s prvim vaščanom, ki sem ga srečal, sem izvedel, da prav v tisti hiši tam na ovinku, kjer se klanec začenja dvigati, stanujeta najstarejša vaščana Ana in Jože Terčon. Jože je bil kar 12 let v Afriki, doživel in preživel je italijansko vojno avanturo v Abesiniji in angleško ujetniško taborišče v Keniji, Ana pa je kot sirota ali tako kot aleksandrinka služila v Benetkah.

»Aha, to sta prava sogovornika zame,« sem si rekel.

»Veliko lahko povesta, ali ne?«

Doživela in preživela sta čas, ko sta hitro razvijajoči se veliki italijanski kapital in nacionalizem skupaj z Nemci in Japonci zahtevala novo delitev sveta. Z zavistjo so gledali na velike kolonialne države, ki so lahko na račun 92

izčrpavanja kolonij obvladovale ves svet. V ta namen so obujali mit o velikemu Rimskem imperiji, Rimu ali Italiji kot središču sveta in o Italijanih kot potomcih rimskih patricijev. Pozabili so na sporočilo renesanse, da je rimski imperializem uničil grško in tudi njihovo staro kulturo, da je Rim namesto umetnosti, filozofije in demokracije razvijal predvsem to, kar je koristilo moči, diktaturi in armadi, da so olimpijske igre nadomestili z gladiatorskimi boji. Ideja o Rimu kot središču sveta in Italiji kot veliki kolonialni sili je godila tudi Rimskokatoliški cerkvi ali vsaj italijanski, ki so ji španski misijonarji vzeli primat, angleški pa so po novem svetu razlagali krivo vero.

Marsikateri od Primorcev je moral kot vojak v Libijo ali Abesinijo.

Vljudno sem potrkal in vstopil. Ko sem se predstavil, so me z veseljem sprejeli, saj so že dobro poznali moje radijske oddaje. Ana je ležala na divanu v dnevni sobi. Ko sem jo vprašal, ali je bolna, mi je pojasnila: »Hudo sem se polomila in sedaj sem obsojena na ležanje.«

Jože je pravkar prišel iz kleti in prinesel nekaj vina.

Povedal je, da čaka že 92. rojstni dan, njegova žena pa je šest let mlajša. Na Klanc, kot se je reklo po domače, se je priženila iz Tabra ali Tabora pri Dornberku, kjer je preživela mladost.

»Kako je bilo, ko ste bili mladi?«

Ana je pogledala proti stropu in kot da so se ji zasolzile oči: » Mislila sem, da je lepo. Vsi so me nosili po rokah in crkljala me je vsa vas, ker sem še majhna ostala brez mame. Nosili so me od hiše do hiše, se igrali z mano in me učili peti. Kakšenkrat sem jedla tudi večkrat na dan …

včasih pa tudi ne. Potem pa se je oče poročil z neko vdovo in je ona srbela tudi zame.«

»Revščina je bila takrat,« je dodal Jože. » Davki so bili zelo visoki in malo se je prodalo.«

»Slabo je bilo za tiste, ki niso marali fašizma,« je nadaljevala Ana. » Preganjali so nas.«

93

»Zakaj so vas preganjali?«

»Že kot otroke, ker se nismo hoteli vpisati v Balilo. Moji bratje so bili vsi proti fašizmu in mi niso dali denarja, da bi se v šoli vpisala v Balilo. Zato se me v šoli strašili, da je ne bom naredila. Nekateri moji sošolci, ki so bili bolj ubogi kot mi, pa so plačevali članarino.«

»Zakaj?«

»Ker niso bili dovolj zavedni. In ko sem rekla, da ne morem plačati, ker nimamo denarja, so kričali: 'Si, si sono ricchi.' In potem sem dobila nekaj klofut.«

»Kdo vas je tepel?«

»Učitelj. Tudi vseh spričeval nisem dobila, ker mi niso dali denarja zanje. Moji doma niso hoteli videti tistega

'fašja' gor na spričevalu.«

»Vaši bratje so bili zelo zavedni.«

»Da, zato so trpeli.«

Fašisti so, da bi vzgojili otroke v novi ideologiji osvajalnega naroda, razvili pravi sistem organizacije mladine in obšolske vzgoje. V te organizacije so se morali včlanjevati vsi otroci, že najmlajši so bili »Figli della lupa«

torej otroci volkulje, ki je dojila utemeljitelja rimskega imperija Romula in Remula, dečki so se morali včlanjevati v »Balillo«, ki je bila prava šola militarizma. Ta organizacija se je imenovala po prvem uporniku proti Avstrijcem Ballili. Ko so nekoliko odrasli, so se vključevali že v mladinske borbene skupine »Fasci giovanili di combattimento” (mladinski borbeni snopi), deklice pa so se kot “Piccole donne« (male žene) vzgajale kot prave Italijanke, ki živijo v podporo svojim fašistom in fašizmu.

Oblečeni so morali biti v fašistične uniforme, hoditi v ustroju in peti fašistično himno Giovinezzo. Vzgoja je potekala že v šoli, za praktične vaje pa je bil namenjen en dan v tednu, to je bil »Sabato fascista« (fašistična sobota).

Vrnimo se k Anini zgodbi. Ko je končala petletno osnovno šolo, je morala iti služit, peljali so jo v Benetke: 94

»Za hišno pomočnico k neki gospe na Lidu. Krasno je bilo, tudi veliko turizma. Upala sem, da bom vzdržala v Benetkah vsaj do petindvajsetega leta, a mi ni uspelo,« je skoraj žalostno pripomnila.

Ana je bila navdušena nad življenjem v Benetkah, veliko bolje se ji je godilo kot tistim dekletom in ženam iz njenih krajev, ki so prej morale v Egipt. V njenih časih niso več hodile služit v Afriko, ampak v bogate kraje v Italiji, v katerih so živeli vedno bogatejši osvajalci Afrike.

Vendar se je morala čez nekaj let vrniti in se poročiti, ker je doma zbolela tudi mačeha in je bilo treba pomagati na kmetiji. Ene roke več so pomenile tudi ena usta več, in v tisti revščini je bilo najbolje, da se poroči. Moža so ji našli na Klancu, pri Trčonovih, vendar to ni bil Jože, ampak njegov starejši brat Danijel. Jože pa je dobil vpoklic k vojakom:

»Že štiriintridesetega leta. Takrat je Italija napadla Abesinijo in vsi, ki smo bili dobri šoferji, smo morali v Afriko.«

»Kako je bilo tam?«

»Dol smo šli z ladjo California, in ko smo prišli tja, so nam dali ameriške kamione. Tam je bilo veliko kamionov, ki so jim jih pošiljali Američani. Ogromno jih je bilo, samo šoferjev je manjkalo.«

»So Američani opremili italijansko vojsko za napad na Etiopijo?«

95

»Samo ameriški kamioni so bili, fordi. Dobili smo vsak svoj kamion in smo šli na fronto. Sto kamionov je bilo v naši koloni. Tam smo srečali Badoglia. On je bil v prvem kamionu, in za njim smo šli naravnost v Adisabebo, ki smo jo 'osvobodili' petega maja. Bili smo prva kolona, ki je prodrla v mesto, in smo zato dobili veliko odlikovanj.«

Ana in Jože Terčon še pred začetkom vojne.

»Ste sodelovali v bojih?«

»Da, da. Veliko streljanja je bilo. Italijani so veliko Abesincev pobili z mitraljezi.«

»Maršal Pietro Badoglio je takrat ukazal tudi uporabo plinskih bomb?«

»Da, da. Ukazal je. Njih je bilo ogromno, nas pa malo, zato je uporabil plin. Pred njim je vodil Italijane De Bono, in so jih Abesinci skoraj vrgli v morje. Potem so iz Rima 96

poslali Badoglia, ki je moral začeti vojno na novo in zmagal v štirinajstih dneh.«

»Kako je bilo potem v Adisabebi?«

»Vse tiho, samo tu pa tam kakšen strel.«

»Ste ostali v Abesiniji?«

»Da, kot delavec. Od doma so mi poslali denar in sem si kupil kamion. Vozil sem kavo.«

»Tam je zelo dobra kava, a ne?«

»Zelo dobra je in veliko je je. Pet let sem tam delal.

Potem pa se je vrnil Negus. Pomagali so mu Angleži. Zopet vojna in zmagali so Angleži. Oni so nas zajeli, tiste, ki so zbežali, so polovili, moške in ženske, nas zaprli v taborišče in nato odpeljali v svojo kolonijo v Kenijo.«

»Vi ste potem najhujšo vojno preživeli v Keniji.«

»Da, v taborišču.«

»Kaj ste delali?«

»Na železnici, urejali smo tire. A plače ni bilo, samo nekaj malega.«

»Delali ste kot ujetniki in tam so vas držali tudi po letu 1943, ko je Italija kapitulirala. So vam Angleži ponudili, da se vključite v partizanske prekomorske enote?«

»Ne, niso. Iz Afrike smo se vrnili, ko se je vojna že končala. Prvega januarja 1947.«

Doma je bilo lepo, vendar žalostno. Njen mož Danijel, Jožetov brat, je umrl v taborišču v Nemčiji. Pripoved nadaljuje Ana:

» Hudo je bilo, za Jožeta nismo vedeli, ali je še živ, saj nismo dobivali pošte. Moj mož je bil v 'bataljonu speciale' in po razpadu Italije je prišel domov. Nekega dne so šli Nemci skozi vas, pa se jim je pokvaril kamion. Eni so ga popravljali, drugi pa so šli po vasi in zbirali ljudi ter jih nato odpeljali s sabo. Tudi mojega moža. Po vojni sem ga vsak dan čakala, kdaj se bo vrnil, a ga ni bilo. Nekega dne so mi povedali, da ga ne bo več domov. Bilo je za umreti.

97

Zatem sem zbolela na pljučih in živcih, tri leta nisem mogla ne živeti in ne umreti.«

V tem času se je vrnil iz Afrike njen svak Jože, s katerim sta, kot se je ob takih tragedijah v družini pogosto dogajalo, ustvarila novo skupno življenje. V času mojega obiska sta bila oba bolj bolna kot zdrava, posebej Ana, ki je bila že priklenjena na posteljo. Pa je na vprašanje, kdaj je bilo lepše, ko sta bila mlada in zdrava ali sedaj, zelo jasno odgovorila.

» Kljub vsemu je lepše sedaj. Ne bi hotela še enkrat prehoditi te poti.«