LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

MIRAN BERTOK

Primorski Slovenci so imeli za časa Avstro-Ogrske poleg bralnih in pevskih društev zelo razvito hranilništvo, posojilništvo in bančništvo. Ob taborskem gibanju in narodnem preporodu je bilo zelo jasno, da mora imeti narod zato, da preživi, tudi lastno trdno gospodarstvo. Na vaseh je to raslo iz kmetijskih dejavnosti, v mestih pa iz obrtniških in trgovskih. Na vaseh so se najpogosteje ustanavljala konzumna društva, v mestih pa zadruge in zbornice. Vse pogostejše so bile tudi hranilnice in posojilnice, ki so bile pogoj stabilnega gospodarstva in razvoja, prve banke pa so bile tudi protiutež agresivnemu italijanskemu iredentističnemu kapitalu. Prve hranilnice in banke, ki so jih nekateri imenovali kar po nemško

»Raiffeisen«, so se razširile po vseh naših večjih vaseh že kmalu po letu 1900, danes sta na območju Italije ostali še dve taki slovenski, na Opčinah in v Doberdobu, ki združuje še nekdanjo Sovodenjsko. Dario Ušaj iz doberdobske banke mi je zatrdil, da so bili slovenski kmetje v njihovih mejnih krajih premožnejši in naprednejši od Italijanov, pa tudi bolj so držali skupaj.

Banka je bila vaška blagajna, ki je bila v podporo te enotne in močne vasi. Kot primer je navedel, da so obresti lahko plačali kar z vinom, obrok pa s prašičem.

86

Te banke so odigrale izredno vlogo v obnovi vasi po prvi svetovni vojni, ko so bile dobesedno porušene, takrat so z ekonomskega kot tudi nacionalnega zornega kota dosegle vrhunec svojega poslanstva, vendar je njihov razvoj zaustavil fašizem. Po drugi svetovni vojni so Slovenci z one strani meje svoj bančni razvoj umerili na novo Tržaško kreditno banko, na naši strani pa na večji banki v Kopru in Novi Gorici. Vmes se je pojavljalo še nekaj manjših.

Tostran meje sta od razvitega primorskega gospodarstva ostali le dve majhni tovarni konzerv v Kopru in Izoli, vse drugo, železarne, ladjedelnice, pristanišče rafinerija, banke, trgovska podjetja in celo železniške postaje, je ostalo na oni strani. Tu je bilo treba zgraditi vse na novo, ne samo Nove Gorice, ampak vse tovarne, vsa podjetja in seveda bančništvo.

Med zaslužnimi gospodarstveniki, ki so pomagali zgraditi novo slovensko obmorsko gospodarstvo in koprsko banko, je tudi Miran Bertok, rojen v Trstu. V

Koper se je po tržaški krizi in združitvi z Jugoslavijo vrnilo veliko primorskih beguncev, ki so se lotili obnove prav s posebnim zanosom. Obiskal sem ga kakšno leto prepozno, da bi mi lahko povedal kaj več, žal le nekaj mesecev pred smrtjo, a dovolj, da ostane zapisano.

Marsikaj je doživel, kot župan, direktor banke in pomemben gospodarstvenik je veliko naredil za te kraje.

Vse, kar je imel, je bilo skromno trisobno stanovanje v Semedeli, res s pogledom na morje, vendar tudi rodil se je v stanovanju s pogledom na nekdanje slovensko morje.

Bil je eden izmed redkih intervjuvancev, ki so se lahko spominjali prve svetovne vojne.

»Dobro se spomnim le noči in strahu, saj je mama morala večkrat na Kranjsko po živež, da nas je lahko preživela, in smo otroci ostali sami v stanovanju. Od daleč smo tudi slišali eksplozije bomb in bali smo se, da katera 87

ne pade na našo hišo. Stanovali smo nasproti cerkve svetega Jakoba.«

»Kako pa je bilo po prvi svetovni vojni?«

»Kamorkoli si šel po Trstu, povsod so kričali za nami

'ščavi'. Oče je bil večkrat brezposeln, ker je bil proti fašizmu, pa tudi preganjali so ga. Spomnim se, da so ga pri svetemu Jakobu enkrat tudi pretepli. Tam je bila ena slovenska čitalnica, v kateri so imeli naši predstavo, pa so prišli fašisti in zahtevali, da se prireditev prekine in zapre čitalnico. Naši se niso dali, pa je prišlo do pretepa. Teh hudih dogodkov se le malo spomnim, o teh grdih stvareh sem več izvedel kasneje iz pripovedovanj.«

»Zaradi teh razmer so se vaši starši najbrž odločili, da se umaknejo iz Trsta?«

»Moja mama je kmalu umrla zaradi izčrpanosti in težkih razmer. Oče ni dobil dela, ona pa je hodila okrog iskat hrano, tudi na Kranjsko. Gor je nosila hrano, ki se jo je dobilo v Trstu, domov pa tisto cenejšo iz Kranjske. To je bilo trdo življenje, ki ga ni vzdržala.«

88

»Oče je torej zbežal z otroki po smrti vaše mame leta 1918. Se spomnite, kako je bilo?«

Miran Bertok polaga temeljni kamen koprskega zdravstvenega doma.

»Bega se spomnim zelo slabo. Vem, da je šlo vse zelo na hitro, cokum-pokum. Pobrali smo prtljago in smo šli.

Najprej smo šli v Slavonski Brod. Tam je že bil naš stric, ki je kot slovenski aktivist že pred mojim očetom spoznal, da kot Slovenec ne bo mogel več živeti v Trstu. V tovarni, kjer je delal, so potem zaposlili tudi mojega očeta.

89

V Slavonskemu Brodu smo živeli dve leti, nato se je naša družina razbila. Moj starejši brat, ki je že v Trstu igral v gledališču, je hotel v Ljubljano in z njim sem šel tudi jaz. Tam sem šel v šolo.«

»Kako je bilo v Ljubljani v šoli?«

» … Veste, da se sedaj ne spomnim, kako je bilo.«

»So že leta. Pa odhoda v partizane, se spomnite?«

«Da. Leta 1941 sem se priključil OF in deloval na terenu, dokler ni postalo preveč nevarno in sem s soglasjem rajonskega komiteja v Šiški leta 1943 odšel v partizane.

Družino sem pustil pri sorodnikih na Dolenjskem, v Račjem selu pri Trebnjem. Bil sem po raznih enotah. Najprej so me zadolžili za organizatorja partizanskih šol. To so bili tečaji za odrasle. Izobraževali smo tudi partizane. Potem sem bil še po raznih enotah.«

»Kako je šlo po vojni?«

»Najprej so me poklicali v službo v Ljubljano, potem smo novembra 1947 odšli v Beograd, kjer sem delal na ministrstvu za zunanjo trgovino in se tam še dodatno izobraževal.«

»Kako to, da ste iz Beograda, kjer ste imeli vsa vrata odprta, prišli v Koper?«

»V Ljubljano smo se vrnili zaradi hude ženine bolezni aprila 1948. Potem je tudi umrla. V Ljubljani sem se zaposlil na ekonomskem oddelku pri republiški službi državne varnosti, ki ga je vodil Niko Kavčič. Leta 1954, ko je ta skupina prenehala delovati, sem nadaljeval šolanje na ekonomski šoli, ki je bilo organizirano za bivše borce.

Po šolanju sem šel leta 1956 v Koper kot še mnogo drugih, saj je bila na Primorskem velika potreba po kadrih. Začel sem delati tam in nato mi je moj bivši vojni tovariš pomagal, da smo se naslednje leto vsa družina preselili v Koper. Tu sem delal v raznih uradih, najprej na SZDL, kasneje na občini kot podpredsednik, potem pa tudi kot predsednik občine (dva mandata). Takrat smo se borili, da oživimo gospodarstvo. Imel sem še dobre zveze v Ljubljani 90

pa tudi Beogradu. Pomagal sem tu pa tam, tudi pri gradnji Luke.«

»Po županovanju ste prevzeli koprsko banko.«

»Da, do upokojitve. Takrat smo se s pomočjo sposobnih kadrov zelo hitro razvili. Vsi smo delali samo za razvoj našega gospodarstva in za razvoj naših krajev.«

»Vaša ekipa, v kateri so bili predvsem ljudje iz teh krajev, je iz malega podeželskega Kopra naredila izredno pomembno gospodarsko in kulturno središče, ne samo v slovenskem merilu, ampak tudi mediteranskem, mar ne?

Kako pa gre sedaj?«

»Sedaj sem v pokoju in se ne morem pritoževati. Tudi zdrav sem še kolikor toliko in aktiven.«

Vseeno sem moral narediti predah med snemanjem.

Ustavil sem magnetofon in sproščeno nadaljeval klepet, a sem si ga zelo dobro zapomnil, kot da sem ga posnel v spomin.

»Niste si zgradili hiše, vikenda, niste kupili jahte, nakopičili nepremičnin, čeprav ste bili ves aktivi del življenja župan ali direktor banke. Živite v tem skromnem stanovanju?

»Veste, v partizanih se nisem boril zato, da bi prišel do osebnega bogastva, tudi potem me niso brigale hiše in mercedesi kot sedaj te mlade direktorje in politike. No, tudi med nami je bil kakšen. Še vedno sem naprej delal za to, za kar smo se borili – za narod, za splošno blagostanje, za tiste hiše tam.« In je pokazal proti Luki, Intereuropi, koprski banki, Iplasu, Cimosu, Indeju, Tomosu. Žal mi je bilo, da prav tega nisem posnel, zato sem ponovno pritisnil tipko z rdečo piko.

»Vašo banko so sedaj kupili Italijani, tisti, zaradi katerih ste morali zapustiti svoj dom.«

»Tega nisem dobro sprejel … To poznam samo iz časopisnih poročil. To je slaba poteza. Vse, kar smo mi prej 91

naredili, so sedaj izkoristili za svoje. To me je posebej prizadelo.«

Utrujenost pri teh letih opravi svoje in pogovor sva morala končati. Ustavila sva se pri tem in nisva omenila niti španskega kompromisa, niti oglejskih dogovorov, ko se je pred sprejemom v EU pletla usoda naših krajev, niti sesutja Tržaške kreditne banke. Ko sem kasneje enega od teh, ki so prodali delnice, vprašal, ali so to sami hoteli ali so morali narediti, me je presenečeno pogledal in odgovoril: »Morali. Morali.«