LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

BOŽIDAR MAGAJNA IN MARIJ OSANA

Med tistimi, ki so že ob koncu prve svetovne vojne ugotovili, da morajo z ozemlja, ki bo pripadalo Italiji, je bil tudi profesor elektrotehnike in oče slovenskega radia Marij Osana iz Trsta. O njem nam bo več povedal profesor Božidar Magajna, čigar starši so se kot železničarska družina preselili iz Postojne v Ljubljano.

Marij Osana se kot mlad inženir elektrotehnike, ki je začel obetavno pot v avstro-ogrski mornarici in telefoniji, ni mogel sprijazniti z izidom druge svetovne vojne. Čeprav bi kot strokovnjak za pomorske kable lahko dobil delo v Italiji, je raje odšel v Jugoslavijo, tu pa je postal pionir radijske tehnike in univerzitetni profesor elektronike.

Marij Osana nas je takrat postavil ob bok tehnično najbolj razvitih držav. Božidar Magajna, Postojnčan po rodu, pa je bil njegov najzvestejši učenec, ki je nadaljeval njegovo delo tako na področju radijske tehnologije kot tudi na elektro fakulteti, kjer je šel še korak dlje, na področje ultrazvoka. Tako Božidarjev oče kot Marij Osana sta bila med prvimi, ki so zapustili dom in se umaknili prihajajoči fašistični grozi, ki jo je ob vojaški zmagi nakazoval italijanski nacionalizem.

Božidar Magajna nam lahko veliko zanimivega pove o sebi, o sorodnikih, znanih primorskih intelektualcih, in o Mariju Osani, čeprav jih je ob najinem pogovoru leta 2009 naštel že krepko čez devetdeset. Pogovor sem seveda začel o njegovi družini.

»Moji predniki so bili doma iz Vrem. Potem so se razdelili v več linij, ena je šla proti Ljubljani, druga pa je ostala v Postojni. Moj oče je imel prvo službo na železnici in se je potem preselil v Ljubljano. Tako sem jaz že ljubljanska srajca.«

Oče Božidarja Magajne se je tako izognil preseljevanju slovenskih domoljubov na jug Italije, kar je bila kasneje usoda vseh slovenskih železničarjev. O tem nam bo 77

podrobneje pripovedoval Miro Kocjan, ki je kot otrok okusil usodo konfiniranih slovenskih železničarjev.

Božidarjev oče je imel srečo, da je prej dobil službo onstran prihajajoče rapalske meje, v Ljubljani, on pa je rasel kot Ljubljančan.

»Ja, tako je. Leta med prvo in drugo svetovno vojno so bila za nas tragična. Od sorodnikov smo bili odrezani z mejo. S pisateljem Bogomirjem Magajno smo imeli stike šele potem, ko je tudi on prišel v Ljubljano. Deloma smo ga poznali kot zdravnika v Polju, drugače pa iz ljubljanskega Uniona, kamor je takrat hodila izobražena srenja. Union je bila znana kavarna na Miklošičevi cesti. Tam so se shajali ljudje ob kavici, literaturi, časopisih. Še bolj zanimiv pa je bil unionski kevder, no, v tej kleti sva se srečala in spoznala.«

Kot zanimivost velja omeniti, da je v to klet zahajal tudi vodja vojaškega krila domoljubne organizacije Tigr Danilo Zelen, ki se je prav tako umaknil iz Senožeč v Ljubljano.

Kot mi je pripovedoval njegov nečak Bojan Dolenc, je bila klet tudi zbirališče najbolj udarnega dela Tigra.

»Kako to, da ste se fantje iz družine Magajna odločili za študij, kako to, da ste bili vsi uspešni?«

»V to so nas prisilile hude razmere, težek čas. Življenje je bilo pravzaprav en sam boj. Uspelo je tistemu, ki ni odnehal, ki je imel voljo. Recimo, moj oče je bil rojen na deželi v času najhujše stiske in njegov cilj je bil priti do rednega mesečnega prihodka. Kmetija enkrat da, drugič ne. Plača, če je še tako majhna, je sigurna, in tako je moj oče začel kariero kot progovni delavec na železnici in z izpiti napredoval do najvišjega položaja revizorja.«

Begunci, tisti, ki so zapustili dom, so bili seveda brez zemlje. Te ne moreš odnesti s sabo, ostane tistemu, ki te je izrinil ali zapodil z doma. To, da si bil brez zemlje, pa te je prisililo, da si stabilnost in razvoj zagotoviš s študijem.

To misel mi je profesor Božidar povedal, preden sem začel snemati.

78

»So vas v to silile tudi politične razmere, fašizem?«

»Da, to so čutili moji sorodniki, ki so ostali doma. Moj stric, ki je živel v Šmihelu pod Nanosom, ni bil več Magajna, ampak Magniani, ni bil več Jože, ampak Giuseppe.«

Nato sva se pogovarjala o njegovem študiju, zakaj se je odločil prav za elektriko. V to ga je prepričala njegova bolezen, saj se je ob zdravljenju srečeval z novimi električnimi napravami. Elektrika takrat še ni imela svoje fakultete, to je bila le usmeritev na tehniški fakulteti, ki je bila bolj strojno usmerjena, pri elektriki pa je bil poudarek na jakem toku. Pri šibkem toku so se učili samo o telefoniji in telegrafiji. Prav ta predmet, ki je bil prava novost, pa je predaval profesor Marij Osana, oče slovenskega radia.

»Profesor Osana je imel možnost ostati v Trstu, vendar mu ves tisti pritisk in novi režim nista bila všeč. Njegov politični ideal je bila Jugoslavija, zato je prišel v Ljubljano.

Nekaj časa je vodil polaganje telefonskih kablov med jadranskimi otoki, bil je strokovnjak za avtomatsko telefonijo, ki so jo takrat začeli uvajati. Nato so ga kot vrhunskega strokovnjaka povabili na fakulteto, da je lahko svoje znanje prenašal tudi mladim.«

»Kakšen je bil Osana kot profesor?«

»Profesor Marij Osana je bil v primerjavi s svojimi kolegi nekaj posebnega. Imel je poseben način nastopa in znal je vzpostavljati stik s študenti. Tu ni bilo pregrade, na eni strani profesor, potem meja in nato študent. On je razvijal prave človeške odnose, tako da je že takrat izstopal.«

»Vam je omenjal tudi Trst?«

»Med predavanji je govoril samo o stroki, smo pa imeli študentje na fakulteti zelo pestro življenje. Imeli smo tudi debatne večere, na katerih smo imeli neposredne stike z domačimi in tudi tujimi profesorji, ki so nam odkrivali najnovejša odkritja. Na takih sestankih smo se tudi osebno spoznavali. Takrat je profesor Osana pripovedoval, 79

kako je že kot gimnazijec v Trstu, stanovali so v nekem bloku, doma opravljal eksperimente iz fizike in kemije.

Opisoval je svoja mladostna leta, kako je bilo lepo, kako so se ga vsi stanovalci bali, ker je vedno kaj eksplodiralo ali odletelo. Nastavljal je tudi presenečenja. O mami in očetu ni govoril. Je pa omenjal sestro. Mladi iz Trsta so takrat iskali zaposlitev celo v Egiptu in Aleksandriji in ena izmed teh znamenitih aleksandrink je bila tudi njegova sestra.

Tako da smo spoznali tudi to usodo naših rojakov.«

Marij Osana v svojem laboratoriju na Stari tehniki.

»Takrat se je pojavil radio. Marconi je sicer že prej patentiral to novost, vendar ga je začel masovno uveljavljati šele Mussolini, seveda kot novo učinkovito propagandno sredstvo. Vam je Osana kaj govoril o tej tehnični novosti?«

80

«Seveda vsaka novost pritegne mlade. Takrat je bila ta povezava na pohodu, kot je danes računalnik. Ta brezžični prenos, o katerem je govoril Osana, je bil prava atrakcija.«

Čeprav je bil radio izumljen že konec devetnajstega stoletja, so se prve radijske postaje pojavile šele po letu 1921, prej so radio uporabljali predvsem v telegrafiji. Prvi poskusni prenos radijskega programa pri nas je opravil Marij Osana v Ljubljani leta 1925, leto kasneje je prvo večjo poskusno postajo postavil v Beogradu. 1. septembra 1928 je po njegovi zaslugi stekla eksperimentalna oddaja Radia Ljubljana, 28. oktobra pa redni program. Oddajal je na valu 578 m z močjo 2,5 kW. Inž. Marij Osana se je kasneje kot univerzitetni profesor elektrotehnike med prvimi v Evropi začel ukvarjati z UKV-tehniko.

»Profesor Osana je bil tri četrt življenja v svojem laboratoriju, kjer je želel preizkusiti vse v zvezi z radijskim signalom. Preizkušal je šibki in jaki tok, prve oddajnike, antene, kako se valovi širijo, reflekse, vse je že v miniaturi preizkusil v laboratoriju. Bil je pravi eksperimentator. Ni bil človek teorije, to je opravil po službeni dolžnosti, njegovo življenje je bilo v laboratoriju. Ko si prišel v laboratorij, si moral zelo paziti, da se nisi ujel v kakšno žico ali kabel.

Pravi užitek je bilo priti k njemu.«

»Torej pravi profesor.«

»Zelo življenjski. To, kar je teoretično razlagal, je poskušal potem vedno z eksperimentom tudi dokazati in, zanimivo, to mu je tudi uspelo. Kasnejša leta, ko je bil glavni direktor radijske postaje v Ljubljani in ko sem bil že njegov uslužbenec, je vse reševal po svoji logiki. Mi smo začeli teoretično razglabljati, on pa po logiki. Vedno je prej odpravil napako kot mi z vso svojo nabrano mladostniško učenostjo. Z izkušnjami in logiko nas je vse prekosil.«

»Se spomnite začetka delovanja radia Ljubljana?«

»Težko je na kratko povedati, jaz sem bil takrat še premlad, na radio sem prišel šele kasneje. Prav gotovo je bil pobudnik vsega Marij Osana. On je bil profesor in imel 81

je svoj laboratorij. Poleg tega je bil zaposlen tudi pri pošti in za njene potrebe je tudi nabavljal najnovejšo tehnologijo za prenos radijskega signala, ki jo je potem uporabil za radijsko postajo. Pri začetku oddajanja programa je bilo samo nekaj oseb. Program je prevzela tako imenovana Prosvetna zveza in rekli so: to je sijajno sredstvo, ki bo prišlo na vsak dom. Ljudi je treba izobraževati, so rekli, in zato je bil program zelo kulturno obarvan. Oddajalo pa se je le nekaj ur na dan. Ko se je zadeva uveljavljala, pa je profesor potreboval sodelavce. Na fakulteti smo se poznali po strokovni plati pa tudi po človeških odnosih, in tako nas je profesor kar sam zbiral. Tako smo prišli na radio kar krog prijateljev, ki smo že na fakulteti skupaj študirali in živeli.«

»Postavil je tudi druge radijske postaje po Jugoslaviji, najprej radio Beograd.«

»Bil je naš največji strokovnjak za radio. Njegova osnovna služba je bila profesura na tehniški fakulteti, honorarno pa je še naprej delal za pošto, kjer je bil prej zaposlen, in v tej vlogi je postavljal radijske oddajnike tudi drugje. V Beogradu je postavil radio že dve leti pred Ljubljano. Drugje je bil predvsem v vlogi tehničnega svetovalca, na radiu Ljubljana pa je bil pogodbeno tudi tehnični direktor. Kasneje je ta radijska postaja postala tudi njegova glavna življenjska skrb.«

»Profesor Magajna, vaša mladostna leta so bila zelo pestra. Kako se spomnite vojnih časov, radia Kričač, radia Osvobodilne fronte?«

»Najprej, kot veste, je Jugoslavija sklenila z Nemčijo pakt o nenapadanju, potem je general Simović napravil puč in je vlada Cvetkovič-Maček padla. Takrat smo se mladi vprašali, ali bo Hitler to dol požrl. Najprej sklenemo pakt, potem ga prelomimo. En teden smo poslušali radijske postaje in pričakovali. Rezultat je bil, da so Nemci na veliki petek bombardirali našo radijsko postajo v Domžalah.

Uslužbenci radia smo takrat pričakovali, da bodo na 82

postajo prišli Nemci. Profesor Osana je hodil ves žalosten gledat razvaline v Domžale. Mi smo se kljub razbitemu oddajniku vsak dan dobivali na radiu v Ljubljani in nekega dne potrka in vstopi neki gospod v civilu. Pa pravi, bolj za silo je govoril nemško: 'To je studio, kje pa je oddajna postaja? Veste jaz sem tehnik, pa me take zadeve zanimajo.' Pa je beseda dala besedo in potem se je predstavil kot Abballe di Roma. Tako je povedal, da je Italijan in da je prišel prevzet postajo. Čakali smo Nemce, prišli so pa Italijani.«

»Italijani in Nemci so takrat veliko dali na ta medij, prav oni so razvili radio za svoje propagandne namene.«

»Da, to je jasno. Časopis in radio sta lahko koristna za izobraževanje in zabavo, jasno pa je, da je to kolosalno propagandno sredstvo. Uporabljali so ga vsi režimi od skrajne desnice do levice. To je krasno orožje.«

»Takrat je tudi Osvobodilna fronta ustanovila svoj radio.«

»Radio je tako sredstvo, da ga je treba uporabiti, in tako ga je tudi komunistična stranka prek svojih somišljenikov na radiu. Oddajnik zanj je bil narejen pri nas, delati ga je začel moj kolega Rado Luznar, in nato se je oglasil radio, ki mu rečemo Kričač, glasilo Osvobodilne fronte.«

»Zelo korajžna zadeva za takratne čase, edini svobodni radio v okupirani Evropi, mar ne?«

»To je bila zelo zahtevna tehnična zadeva. Prenosno postajo je bilo treba znati narediti, potem je bilo treba preštudirati, katere frekvence se lahko uporabi. Ker je to izrazito tehnična zadeva, je delo prišlo delno na radio in delno na fakulteto. Tudi profesor Osana je dobro vedel za to in je sodeloval z nasveti in materialom, da je postaja lahko začela tudi oddajati.«

»Vi osebno ste tudi sodelovali in pomagali, da te postaje niso dobili?«

»Torej, Italijani so prevzeli radio Ljubljana, vodstvo so odstavili, oba profesorja Osano in Koblarja, ostali 83

zaposleni pa smo dobili dekret, da moramo hoditi v službo, sicer bomo veljali za saboterje. Mi smo sicer delali, vendar koliko je bilo napak in okvar, koliko pregorelih elektronk.

To se je pripetilo prav takrat, ko so bili najpomembnejši prenosi, na primer linija je odpovedala prav takrat, ko so bili govori Mussolinija ali Hitlerja … Kolikokrat je oddajnik odpovedal. Samo čakali smo, kdaj nas bodo vse postrelili.«

»Kljub temu ste torej sodelovali z OF in Kričačem?«

»Seveda vsak po svoji liniji, tehniki kot tehniki, tisti drugi pa s članki in tako naprej. Vsak je po svoji moči pomagal. Pri nas v službi smo dobili italijansko vodstvo.

Politični direktor je bil Madori. Ta ni imel človeškega kontakta. Vsak od nas pa je imel enega Italijana za kontrolorja, ki pa se ni nič razumel na tehniko. To so bili navadni ljudje. Na neki način so bili tudi oni žrtve vojne kot jaz.«

»Kako ste pomagali Kričaču?«

»Moj prijatelj Osredkar z radia Kričač mi je povedal, da bodo popoldne ob petih oddajali in potrebujejo frekvenco.

Italijani pa so imeli različne metode iskanja radia Kričač.

Ena je bila, da so odklapljali elektriko v posameznih delih mesta. Če so odklopili v Trnovem in bi oddajnik Kričača nehal delovati, bi tam iskali. Vse, kar se je pri nas debatiralo, je Kričač že čez eno uro izvedel in pravočasno ukrepal. Potem so rekli, da je treba narediti goniometre za odkrivanje oddajnikov, in vprašali, kdo bi to naredil.

Jasno, mi smo svetovali profesorja Osano. O tem smo seveda vprašali profesorja in on je rekel: 'Z veseljem, dokler jih bom iskal, jih ne bodo dobili.' Seveda jih niso nikoli.«

Po vojni so obnovili poškodovane oddajnike in začeli na novo. Osana in Magajna sta nadaljevala poučevanje na fakulteti. Magajna je odpiral novo področje ultrazvoka za potrebe medicine in tako pomagal našemu zdravstvu, da je prehitevalo sosede. Ob tem se je še naprej družil s svojim profesorjem. Za njega je skrbel do konca.

84

»Poleg službenih stikov sva imela tudi skupno privatno življenje, razne izlete z avtomobilom, krajša potovanja.

Žena mu je zgodaj umrla, hči se je odselila, on pa je bil zelo navezan na svoje tehniško okolje. O vseh zdravstvenih težavah, ki jih je imel, je prediskutiral z mano. Tudi zadnjo napotnico, ki jo je dobil za rentgenski pregled na ljubljanski polikliniki. Razumljivo je bilo, da ne bo sam vozil, peljal sem ga kar jaz. No, in še danes imam pred sabo tista vrata, ki so se odprla in je sestra vprašala, kdo čaka profesorja Osano, pa reče, profesorja ne bo več, pravkar je izdihnil pod rentgenskim aparatom. To je bila njegova zadnja pot. Nazaj sem peljal samo še njegovo aktovko in osebne zadeve.«

»Marij Osana je bil strokovnjak, ki nas je na področju elektrotehnike postavil v korak z najbolj razvitimi narodi na svetu.«

»On je bil edini veliki strokovnjak na tem področju. On nam je vrata odprl.«

Ob tem me je obšla misel: Kakšen močan kadrovski priliv so dobile Ljubljana, vsa preostala Slovenija in celo Jugoslavija z našimi primorskimi begunci. To je bil zgodovinski izziv, premagovanje najhujših ovir s posebnim uspehom. Marij Osana je namreč vedel, kakšne radijske postaje gradijo v Italiji in zakaj. V Trstu je Mussolini v pripravah na prodor na vzhod postavil za takratne čase eno najmočnejših radijskih postaj na svetu, imela je večjo oddajno moč kot vse v Jugoslaviji skupaj, ki jih je postavljal Osana. Osana je bil genij in domoljub, vendar je živel v državi, ki se ni mogla in znala postaviti po robu osvajalni politiki sosedov. Propagandni mehanizem, ki je bil takrat razvit, spopad novih medijev, se je delno uravnotežil šele po drugi svetovni vojni, vsaj z uspehom Radia Koper in nato TV Koper.

In če malo špekuliramo z zgodovino, torej če države antante ne bi prodale Trsta Italiji, potem bi lahko rekli, da bi Marij Osana in drugi slovenski intelektualci ostali v 85

Trstu in tam postavili prvo slovensko radijsko postajo.

Tam so namreč zgradili prvi večnamenski narodni dom, v tem mestu so izšli prvi slovenski časopisi, tu je bil tudi prvi poizkus ustanovitve slovenske univerze in tu se je ustvarjala prva koncentracija slovenskega kapitala.

Vendar zgodovina ne pozna čejev. Zato se tudi te zgodbe nadaljujejo.