LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

DOMINIK GREGORIČ

Ustavimo se najprej pri preprostem Primorcu Dominiku Gregoriču iz Volčje Drage, značilne vasi na Goriškem. Njegova preprosta zgodba priča o enostavni in najbolj razširjeni ljudski umetnosti, kot je petje, ki pa je po kulturni vrednosti in moči tako velika, da lahko ohrani jezik in narod tudi v najhujših časih naše zgodovine.

Slovenska pesem je Dominika dolgo držala pri močeh.

Leta 2006, ko sem snemal ta pogovor, je bil najbrž eden izmed zadnjih živih, ki so bili priče strahot prve svetovne vojne.

Bojna črta ob Soči ni prizanesla niti prebivalcem Volčje Drage in drugim od fronte odmaknjenim vasem.

Tamkajšnja železniška postaja je postala končna postaja za dovoz hrane, orožja in streliva za ogromno armado ob Soči in za odvoz ranjencev v zaledne bolnišnice. Zato sta prav Volčja Draga in sosednja Bukovica kaj kmalu postali tarča Italijanov. To je prisililo avstrijske oblasti, da so prebivalce obeh naselij izselile. Kot begunci so več kot tri leta preživeli po avstrijskih deželah, predvsem na Kranjskem in Štajerskem.

Prva svetovna vojna sicer velja za zadnjo »pošteno«

vojno, v kateri so se pobijali med sabo samo vojaki, vendar je tam, kjer je tekla fronta, hudo nastradalo tudi civilno prebivalstvo. O tem pripoveduje tudi Dominik, ki je bil kot leto star otrok ranjen v prvi svetovni vojni:

»Bombe so nas zasule, mene, mojo staronono in eno grofico iz Podvrha so izkopali izpod ruševin. Volčja Draga 69

je bila takrat naložena s strelivom za avstrijsko fronto, ki je tekla tu po Krasu. Prišlo je eno letalo, mogoče celo prvo, in spustilo eno bombo na Volčjo Drago. Ob železnici je bila baraka, skladišče vojaškega materiala za fronto. Star nisem bil niti dobro leto, ko se je to zgodilo. Hudo sem bil ranjen po glavi, ravno toliko, da se je še držala vratu. Dva meseca sem bil v bolnici. Ko sem se pozdravil, pa sem šel v begunstvo.«

»Kje ste bili v begunstvu?«

»Šel sem v Avstrijo na spodnjo Štajersko, v Gleisdorf.«

»Kot otrok se seveda ničesar ne spominjate o tem begunstvu. Ali je vendarle kaj ostalo v spominu?«

»Ja. Kot mulc se spominjam tovarne, ki je sušila krompir, in moj stari nono je v tisti tovarni delal.

Spominjam se, da sem mu nosil kosilo in lonec, ki ga je spraznil, ko je pojedel, in mi ga je napolnil z zrezanim krompirjem, da sem ga nesel domov.«

»Ste tam govorili nemško ali slovensko?«

»Nemško so govorili sosedje. Spominjam se dveh fantov še niti ne moje starosti, kako sem hodil k njima pohajat, ker so imeli en vlakec s tirnico. In s tem smo se igrali po njihovi kuhinji.«

»Vsaj en lep spomin.«

»Ja. Zame je bilo to takrat najlepše in komaj sem čakal, da sem šel k njima. A sta me tudi stepla! Vrgla sta me v grapo in sem prišel moker domov.«

Prva svetovna vojna se je končala oktobra 1918, ob tem je tudi razpadla Avstro-Ogrska monarhija. Ta veseli dogodek, ki pa je s pogovori o mejah in z italijanskim apetitom po naši zemlji že nakazoval nove hude čase, so ljudje z območja soške fronte dočakali na raznih bojiščih, v ujetništvu, večinoma pa v begunstvu. Volčja Draga je bila skoraj popolnoma porušena in evakuirana. Ko je fronta na Piavi razpadla, so se prebivalci začeli vračati in začeli obnavljati domove in gospodarstvo. Ko se je 70

Dominik vrnil, je bil star že pet let. Več let in mnogo truda je bilo treba, da so vsaj delno odstranili sledi vojne vihre. Vasi so tudi postopoma oživele.

»Ja. Naša hiša je bila vsa porušena od italijanskih granat.«

»Kako, s čim ste takrat obnavljali?«

»Pobirali smo tisti material, ki je ostal po vojni po kavernah, skladiščih ‒ kjer koli smo ga našli, smo ga pobrali.«

»Ampak tam je bilo še veliko neeksplodiranih granat.«

»Ja, povsod. Spominjam se sosednje hiše, ki je bila

»pouhna«, naložena z granatkami – pasja artilerija so jim rekli. Otroci smo s tem igrali, metali tiste granatke. Kdo je vedel, kaj je tisto. Za nas je bila igrača. Na srečo se ni zgodilo nič hudega.«

»No, takrat je oblast v teh krajih prevzela Italija, vi pa ste še hodili v slovensko šolo?«

»Ko sem šel v šolo, je bilo še vse slovensko. To je bilo še pred Gentilejevo reformo, italijanskega učitelja smo dobili šele peto leto, ko sem že končal šolo. Trinajst let in pol sem imel, ko sem šel delat. Mama me je peljala v Villo Vicentino pred Cervignanom učit se za zidarja. Tam sem se šolal kot

»boccia« – otrok delavec. Računajte, koliko je štirinajstletnik sposoben delati najtežja pomočniška dela.«

Dominik je imel srečo, da je šel od doma. V teh zasedenih slovenskih krajih se je fašistični bes takoj ob prihodu italijanskih učiteljev prav sprostil. Tudi Slovenci v teh vaseh so se začeli organizirati, nekateri v ilegalne tigrovske trojke, večina pa v komunistični stranki. V

krajih blizu Gorice je bilo namreč veliko delavcev, predvsem zidarjev in opekarjev. Ko je bila januarja 1921 v Livornu ustanovljena Komunistična partija Italije, je s svojim revolucionarnim programom kmalu dobila pristaše tudi med delavci iz goriških vasi. Na aktivnost komunistov v tem času kaže tudi stavka, ki so jo konec leta 1924 organizirali delavci spodnjevipavskih opekarn.

71

Poleg biljenskih in renških opekarn so tedaj poslovale še Cantonijeva opekarna v Bukovici, Koglotova v Volčji Dragi in tista na Dombravi, ki je bila last goriških grofov.

Dominik je bil glede na letnik tudi kmalu mobiliziran.

-------------------------------------------------------------------

--------------------

»Jaz sem bil že mobiliziran za Abesinijo. Pa nisem šel.

Služil sem v glavnem v Portoferraiu na otoku Elba. Z Elbe pa so nas poslali v Livorno, in tam smo naprej služili vojaščino in čakali, kdaj bo ura za v Abesinijo.«

»Kako ste potem prišli v Afriko?«

»V Afriko sem prišel potem, ko so nas zajeli Amerikanci.

Ko so se Amerikanci izkrcali v Marsali na Siciliji, je naš bataljon, ki je bil pod obalno stražo, kar sam odvrgel orožje, štiri dni prej, preden so nas zajeli. Jaz sem upal, da bom šel domov, vsaj na dopust, a ker sem bil Slovenec, me niso pustili.«

»Potem ste z Američani prišli v Afriko.«

»Najprej sem poizkusil, da bi šel z ladjo v Ameriko, a sem osem dni zaman čakal na ladjo. Potem so nas Američani prepeljali iz Palerma v Casablanco v Afriko. Tu so Italijane zbirali v kampih, tiste, ki smo se prijavili za Gorico, da smo Slovenci, so preložili v drugo ladjo, na kateri smo osem dni čakali, da gremo v Ameriko, a so nas potem odpeljali v taborišče v Oran. Tisto taborišče je bilo pregrajeno na pol, na italijansko, en kos pa slovensko, bilo nas je kakih 250 Slovencev. Tu pa so nas Slovence napadli Italijani!«

»Zakaj so vas napadli?«

»Zato, ker smo bili za njih 'traditori' – izdajalci. Sploh niso vedeli, da smo Slovenci drug narod.«

»Slovenci pa ste se tu tudi družili med sabo.«

»Kar nas je bilo Slovencev, smo bili že prej skupaj. Že na Siciliji smo bili vsi Slovenci skupaj. V Afriki so nato 72

Slovence dali na vlak in odpeljali v kamp Corso v Alžiriji.

Tu je tudi nastal naš pevski zbor.«

»Kako je nastal pevski zbor?«

»Glavno jedro tega pevskega zbora se je zbralo že v taborišču Constantine. V Corsu nas je bilo skupaj že 950.

Slovenci smo vedno kakšno 'zapojali' in tudi jaz sem imel veselje do petja. Spominjam se, da je najbolj agitiral neki Eržen. Zbor je takrat vodil Ivo (Ivan) Češčut, potem pa je vodstvo prevzel Černigoj.«

»Kaj ste peli?«

»Predvsem partizanske pesmi. Kaj drugega. Najbolj živahna je bila Na juriš. Bila je nabita s propagando.«

»Kako ste izvedeli za partizanske pesmi?«

»Vse smo izvedeli že prej, tudi o Titu smo veliko slišali, zato ker je v naš kamp prihajal časopis Bazovica.«

»Torej ste bili dobro informirani.«

»Ja, jaz sem imel takrat brata že v partizanih. Pa tudi ko smo šli cel bataljon na marš, je prišel k nam en civilist in je povedal vse, kako je po Jugoslaviji. Štirinajst dni kasneje pa smo imeli volitve, ali smo za Tita ali za kralja, ker takrat, ko smo prišli domov s tistega marša, je čakalo že 15 kamionov, da nas bodo razdelili … Takrat je bila Krekova vlada v Alžiriji. Pri nas se je vse uprlo: 'Jaz ne grem, jaz ne grem, jaz ne grem!' In ta oficir, ki je bil z nami in nas je vodil, je rekel: 'Če je tako, pa kamor greste vi, grem z vami tudi jaz!' Na tistih volitvah pa jih je bilo od 900 mož, če ne več, samo sedem proti temu, da se vrnemo v Jugoslavijo kot partizani prekomorci.

Zatem smo šli v Alžir na ladjo in odpluli v Neapelj. Iz Neaplja pa smo šli z vlakom v Gravino. Ta naš zbor, v katerem smo 'pojali', je bil kakor vojaška muzika. Iz Neaplja smo šli s pesmijo v taborišče v Gravini in v tem taborišču je bila komanda partizanska. V to taborišče sta prišla Boris Ziherl in minister Edvard Kardelj. Ziherl nas je videl, ko smo peli. Za nami je prišla še skupina z Radom 73

Simonitijem in Ziherlova sestra Vanda, nato so nas povabili na preizkusno preverjanje glasov. V komisiji je bil tudi Ivan Silič. Poslušal nas je, ko smo zapeli. In drugi dan sem že imel napravljen ruzak in sem se moral preseliti v drugo halo. Tam smo se zbrali sami pevci iz zborov. 'Pojalo'

se je povsod, kjer je bil Slovenec, če je le imel veselje.

Tam smo imeli kar dva meseca vaje. Prvi koncert smo dali v Bariju, nato v Gravini, Altamuri.«

»Torej ste tam peli ranjenim partizanom, ki so jih pripeljali na zdravljenje v Italijo?«

»Najprej smo peli dol v Italiji, potem pa smo iz Barija šli na Vis. Na Visu smo bili skoraj en mesec in z Visa, takrat drugi dan, ko je padel Split, smo prišli v Split.«

»Torej niste imeli pušk, ampak dober glas.«

»Puško sem imel, ampak sem jo samo nosil, streljal nisem.«

»Kam vas je potem z morja zanesla pot?«

»V Šibeniku smo bili in čakali smo letalo za Beograd, ker smo dobili depešo, da mora ves zbor v Beograd, da bomo tam peli. Ampak na začetku nismo vedeli, za kaj gre.

Potem smo čakali skoraj en mesec – letala ni bilo. Dali so nam avtobus in kamion. Iz Dubrovnika smo šli v Skadar.

Tam pa smo zaman čakali trajekt, s katerim bi šli čez Skadarsko jezero. Iz Albanije smo šli v Teramo, potem na Elbo, nato pa smo prišli v Jugoslavijo, v Strugo v Makedoniji. Od tod smo šli v Beograd, kjer so nas čakali Edvard Kardelj, Boris Ziherl in nekateri drugi, ki so se že pripravljali za odhod na vseslovanski kongres v Bolgarijo.

Ko smo prišli iz Bolgarije, smo se vrnili v Beograd, od tam pa v Ljubljano. In še ni bilo konec, iz Ljubljane smo šli na Češko.«

»Komu ste peli na turnejah, na katerih ste predstavljali svoj narod?«

74

»Predstavljali smo partizansko in jugoslovansko pesem, himna našega zbora, ki smo jo vedno zapeli, pa je bila pesem Slovenska zemlja.«

Častni mimohod Partizanskega pevskega zbora Srečka Kosovela pod Slavolokom zmage v Parizu leta 1947, po polaganju venca na spomenik neznanemu junaku.

»Širili ste slovensko pesem po svetu. Z zborom ste prišli tudi v Pariz. Kako je bilo?«

»V Pariz nas je peljal Kardelj, ko je bila tam mirovna konferenca. Tam je bilo dosti naših ljudi – Slovencev – in smo imeli koncert v ugledni dvorani, ki je bila polna poslušalcev. Zelo lepo so nas prejeli, ker je bila prej politika drugačna – protinemška, protifašistična. Francozi so nas lepo sprejeli, imeli pa so nas za Ruse! Ustavili smo se tudi v Marseillu.«

75

»Ste takrat, ko so se dogovarjali, tudi peli na mirovni konferenci?«

»Ne, ker smo se dobili na naši ambasadi v Parizu in takrat so nam povedali, da je Molotov zapravil Gorico.

Namesto da bi Gorico pustil Jugoslaviji, jo je popustil Italijanom.«

»To je bila visoka politika.«

»Tako je bilo. Ko smo izvedeli, da izgubimo Trst in Gorico, je bilo tako, kot da so nas udarili po glavi.«

»Gospod Gregorič, kdaj ste prenehali peti v zboru?«

»Leta 1946 mi je umrla mama, z bratoma smo ostali sami. Nekajkrat sem še šel k zboru iz naše vasi, potem pa ne več, ker me je začela mučiti astma.«

»Po vojni, po vrnitvi iz Pariza, potem ko ste nehali peti, ste se vrnili k zidarstvu in ste sodelovali pri obnovah hiš tukaj naokrog.«

»Da. Ostal sem doma in začel delati pri obnovi Štanjela.

Tam so mi dali na čez kakih 30 Italijanov, ki so morali delati. Ko se je obnova končala, sem šel k železnici. Ker je na spričevalu pisalo, da sem zidar, sem moral ostati zidar.«

Pogovarjala sva se tudi o zajetih italijanskih vojakih, ki so morali pomagati pri obnovi. Ko sem ga po snemanju vprašal, kako so ravnali z njimi, mi je dejal, da so delali kot vsi drugi. Prav zato so jih zaupali njemu. Ker je bil prej sam delavec v Italiji, je zelo dobro govoril italijansko in poznal njihov način dela in navade. Trideset let je bil njihov državljan, za njih je delal, štiri leta je bil njihov vojak. Zato pa ima tudi italijansko pokojnino.

»Imel sem štiri državljanstva. Avstrijsko, italijansko, jugoslovansko in zdaj slovensko. Zaenkrat je to sedanje še najboljše.«

»Ampak?«

»Mladost je šla.«

76