LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Velike vojne

Časi se spreminjajo in z njimi tudi jezik, nekoč so govorniki in novinarji pogosto uporabljali izraz vojna vihra, s tem so hoteli vojno primerjali z naravno katastrofo. Današnji govorci in pisci rečejo samo vojna: prva svetovna vojna, druga svetovna vojna, hladna vojna, 65

vojna ob razpadu Jugoslavije. Vojne pa so predvsem morije, človeške vihre, ki uničujejo vse. Prinašajo tudi premikanje mej, preseljevanje ljudi ‒ novo gorje, ki ni nujno krvavo, je pa posledica le-teh. Kar pa je najhuje, vojne zasejejo klice sovraštva v več generacijah.

Primorci kot tudi preostali Slovenci smo bili s svojimi sosedi, ali bolje rečeno gospodarji, le žrtve njihovih velikih vojn. V času Serenissime so bili galjoti, ob turških vpadih pa obrambni zid. Nato so si svet s posredovanjem papeža razdelili portugalski in španski konkvistadorji pa še Holandci, Nizozemci, Angleži in Francozi. Kolonije so prinašale bogastvo in zavist, slednjo najbolj Italijanom, Nemcem in Avstrijcem. Mlade in močne kraljevine, ki so združile svoje razdrobljene državice, so si želele novo delitev sveta. Prav to je bilo glavni razlog za prvo in drugo svetovno vojno, in prav zanimivo, obe sta imeli zelo podobno uverturo – abesinske vojne.

Prva abesinska ali etiopska vojna v letih 1895 in 1896

je bila za Italijo prava sramota, ne samo zaradi napada na suvereno državo, ki si jo je hotela podrediti za kolonijo, ampak tudi zato, ker so izgubili vojno z armado, ki je bila oborožena z loki in lesenimi kopji. Tudi drugo vojno bi najbrž izgubili, če ne bi izvajali najbolj sramotnih oblik vojskovanja, kot so množično pobijanje prebivalstva, obstreljevanje bolnišnic in uporaba prepovedanih bojnih plinov. S tem so pokazali, da kultura sodobne Italije ne izhaja iz svetovne prestolnice kulture Firenc in da niso nasledniki Danteja, Michelangela in velikanov svetovne kulture, ampak potomci Nerona in njegove matere Agripine, ki si želijo Cezarjeve slave, a so pri tem pozabili na njegovo smrt.

Odločili so se za novi rimski imperij in imperializem, ne pa za prosvetljenstvo in humanizem. S koncentracijskimi taborišči v Libiji in pobojem polovice beduinskega prebivalstva so pokazali vse svoje barbarstvo, že veliko 66

pred Nemci, in napovedali, da bo vsaka nova svetovna vojna večja sramota človeštva, kot je bila prejšnja.

Prva svetovna vojna je še posebno prizadela Primorce, kot vojake in kot civilno prebivalstvo. Življenje ljudi ob Soči se je že leta 1915 korenito spremenilo. Zaradi bližine fronte sta obe strani izpraznili bližnje vasi. Seveda slovenske. Po znanih starih in skoraj pozabljenih podatkih so avstro-ogrske oblasti izselile iz Goriške in Posočja okoli 80.000 Slovencev, italijanske pa so izgnale med 10.000 in 12.000 Slovencev po raznih begunskih domovih po Italiji. V soških bitkah je padlo več kot 300.000 vojakov, ki so jih pokopali v kostnicah in vojnih pokopališčih. Poleg 10.000 ali 12.000 zajetih vojakov slovenske narodnosti naj bi v posebnih taboriščih umrlo nasilne smrti ali v neznano izginilo tudi več sto civilistov, ki so jih po okupaciji Primorske aretirale italijanske oblasti. Uničenih in poškodovanih je bilo veliko slovenskih vasi, mostov in kulturne dediščine. Poleg vojnih žrtev pa je bilo zaradi obstreljevanja, gladu ali bolezni, ki jih je prinesla vojska, še veliko civilnih.

Prikličite si v spomin znane fotografije ruševin primorskih vasi, na katerih vidite le ruševine in štrclje debel.

Posledice so bile tudi na za dolga leta uničenem in zastrupljenem naravnem okolju. Marsikatera neeksplodirana bomba je zahtevala žrtve tudi po vojni, še desetletja kasneje.

Olga Kokoravec iz Tubelj pri Komnu mi je ob pripovedi svoje življenjske zgodbe govorila tudi o očetu. Kot avstro-ogrski vojak je bil ranjen pri Verdunu, hudo ga je poškodovala plinska granata. Po vojni in zdravljenju v Belgiji se je vračal domov. Prišel je le do Ljubljane, kjer je izvedel, da so njegove kraje na Primorskem okupirali Italijani, Koroško pa da si prisvajajo Avstrijci. Ljubljanski študentje so mu pripovedovali tudi o generalu Maistru.

Čeprav je preživel pekel prve svetovne vojne in bi bil čas za umiritev, se je odločil, da se pridruži mladim in še neizkušenim študentom ter gre z njimi pomagat generalu 67

Maistru. Tako so se stari in prekaljeni borci ter mladi študentje skupaj odpravili proti Ljubelju in tam zaustavili prodiranje Avstrijcev ter jih zapodili globoko na njihovo ozemlje, celo Celovec so osvobodili. Pri tem je sodelovalo veliko Primorcev, ki so se celo združili v Tržaški bataljon.

Kot Maistrov borec je ostal na Gosposvetskem polju in branil slovensko zemljo do plebiscita, šele ko je spoznal, da ni več pomoči, se je vrnil domov.

Mir ni trajal dolgo. Številni slovenski fantje so morali spet pod orožje in z ladjami nad Abesinijo. Kljub sramotni zmagi s plinskim orožjem so Italijani tudi v tej vojni potegnili krajši konec, daljšega pa Angleži in ameriška vojna industrija, a tega niso razumeli. V Abesinijo so morali tudi številni primorski fantje. Karlo Maslo z upornega Ostrožnega Brda v Brkinih, kjer so že otroci rasli v protifašiste, se je uprl in raje zbežal v Jugoslavijo, a ker se je prehitro vrnil, so ga zaprli v Gaeti pri Neaplju.

Leta 1941 je zbežal in se priključil prvim primorskim partizanom ter postal legendarni komandir Brkinske čete.

Nekateri Primorci so morali kot italijanski vojaki tudi na španska bojišča, kjer so se borili proti svojim rojakom prostovoljcem.

Kakšna pa je bila druga svetovna vojna, nam bodo bolje povedali ljudje, ki so bili priče tega dogajanja. Z

našega primorskega zornega kota je pokazala vrhunec hinavstva svetovne politike. To še najbolj dokazuje dejstvo, da je prvi predsednik Italije po padcu fašizma postal vojni zločinec druge abesinske vojne, Mussolinijev fašistični maršal Pietro Badoglio, in to s soglasjem Američanov in Angležev. Badoglio je bil namreč tisti, ki je v Abesiniji ukazal obstreljevanje bolnišnic in množično pobijanje ljudi z bojnimi plini. Te so v Ženevi leta 1925

prepovedali prav zaradi strahot, ki so se dogajale med prvo svetovno vojno na Verdunu in na znani soški fronti.

To je jasno nakazalo, da se bo druga svetovna vojna nadaljevala še s tretjo, na srečo je bila to hladna vojna.

To pa so zelo očitno pokazali že pred koncem vojne z 68

zahtevo, da se prave zavezniške enote, ki so se skupaj z njimi borile proti nacifašistični vojski, umaknejo s svojega nacionalnega ozemlja, ki so ga same osvobodile.