LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Primorska

Kaj je Primorska in kdo smo Primorci?

Primorska je dežela ali točneje geografski, kulturni in zgodovinski prostor primorskih Slovencev, ne glede na to, kateri državi pripadajo in s katerimi narodi se mešajo. Na zemljevidu je Primorska zahodni del slovenskega nacionalnega prostora, med Triglavom in morjem ter furlansko ravnino in Snežnikom, ki sega čez državne meje.

Prepletamo se z Italijani in Furlani, na jugu pa s Hrvati. Je torej z mejami razrezana dežela med vzhodom in zahodom Evrope, med slovanskim in romanskim svetom, pa tudi tisti kratki košček kopnega, ki loči Germane od toplega morja. Tako kot se tu prepletajo narodi, so se in se še vedno tudi zgodovinski ali politični in kulturni vplivi ter interesi.

Najbrž ni dežele na svetu, po kateri bi v kratkem času narisali in postavili ali premaknili toliko mej, kot so jih na Primorskem. Za tujce je zlasti pomembna njena geostrateška lega, saj je kot kapica na vrhu Jadranskega morja, kjer se gnetejo poti med vzhodno in zahodno Evropo pa tudi med morjem in Alpami. To območje, ki so ga v nekdanji primorski deželi stare habsburške monarhije poseljevali Slovenci, Hrvati, Italijani in Istrani, je po prvi svetovni vojni z Rapalsko pogodbo pripadlo Italiji. To je bilo darilo Anglije in drugih zaveznikov antante Italiji, da je pred vojno izdala svoje zaveznike in prestopila k njim. Med drugo svetovno vojno so Primorci sami, s svojo partizansko armado, osvobajali in na koncu osvobodili vse svoje nacionalno ozemlje, vključno s Trstom in Gorico. Zahodni zavezniki so zagovarjali mejo, ki je ustrezala njihovim interesom, in dosegli, da so se enote partizanske vojske delno umaknile. Postavljali so nove meje in tamponske paradržave ali cone. Zaradi hladne vojne, ki se je začela prav v Trstu, in ukoreninjenih ozemeljskih apetitov je bila meja med Jugoslavijo in Italijo končno dorečena šele z 52

Osimskimi sporazumi. Ob razpadu Jugoslavije leta 1991

je južni del tega prostora razrezala še nova meja med Slovenijo in Hrvaško. Te delitve narodnostno mešanega ali celo enotnega nacionalnega, zagotovo pa enotnega gospodarskega in kulturnega prostora in prestavljanje meja so ljudem povzročile veliko hudega.

Primorska je po vseh značilnostih ‒ razen upravnoadministrativnih ‒ dežela. V vsaki sodobni normalno organizirani državi bi bila če že ne dežela, pa vsaj pokrajina. Njene geografske, zgodovinske in kulturne razlike se v primerjavi z osrednjo kranjsko ali ljubljansko regijo zelo razlikujejo. Primorci smo si bliže s Korošci, Štajerci in Prekmurci, vsaj zaradi povezav s sosednjimi kulturami, zaradi zgodovinske izkušnje in tudi odprtosti, v zadnjem času tudi zaradi skupne usode province, če ne že kolonialnega odnosa centralističnega dela Slovenije do drugih pokrajin. So vzrok za to samo tradicionalna slovenska zavist, kompenzacija kompleksa majhnosti ali tudi zapozneli podivjani duhovi meščanske revolucije, ki so jih izpustili iz steklenic ob rušenju berlinskega zidu in osamosvojitvi? Gremo že v preveliko širino ali ostrino, zato se ustavimo na običajnih tezah.

Razlike med Primorsko in preostalo Slovenijo izhajajo že iz geografske lege, vpliva obmorske klime in vsega, kar to prinese v način dela in življenja. Njene posebnosti izhajajo iz burne zgodovine tega prostora, stikov z drugimi narodi in tudi mediteranske odprtosti. To ji daje toplino in širino, tudi obzorja. Čeprav je bil nekdo samo beneški galjot, je videl ves Mediteran, spoznal, da svet ni njegova dolina, da so še drugačni ljudje in drugačne kulture. Ker pa je bil ta človek tudi ogrožen zaradi velikosti in moči soseda, je že po zakonih življenja razvijal tudi svoje obrambne mehanizme, trdoživost, ponos, kulturo, upornost …

Primorsko nekateri ločujejo in delijo na Severno in Južno, nekateri še na Kraško-notranjsko, najpogosteje pa 53

na Primorsko in Istro. V notranjosti Slovenije (celo nekateri na Primorskem) pojmujejo kot Primorsko samo tisti del, ki je po Pariški mirovni pogodbi pripadel Sloveniji, in pozabljajo, da se je ta dežela izoblikovala s Trstom kot osrednjim obmorskim središčem in Gorico kot gospodarskim in kulturnim centrom bogate goriške province. Zaradi političnih interesov centralističnih strank v Sloveniji sploh ne vemo več, kaj je dežela, pokrajina ali administrativno območje. Nekateri postavljajo tudi vprašanje, katero je glavno mesto Primorske: Koper ali Nova Gorica. Nobeno od teh, nekoč je bil to Trst, za Goričane Gorica … za Primorce, ki so se popolnoma enotno uprli, pa to sploh ni bilo pomembno vprašanje, danes pa je samo za tiste, ki bi radi delili. Tudi navezava na Trst in Gorico nista edini dokaz pripadnosti Primorski, Ilirska Bistrica je bila navezana na morje prek Reke, kjer tudi živi veliko Slovencev. Nekateri iz Primorske izključujejo tudi Postojno, češ da je to Notranjska, saj reka Pivka ponikne v Ljubljansko kotlino.

Ponikne res, vendar so les po jamborni cesti vozili v Trst, prav tako pridelke in seno s Počka. Že s tem so se počasi nagibali na jug, kasneje pa jih je zgodovina dobesedno zlepila s Primorsko.

Še huje, nekateri politiki, novinarji in geografi rišejo Primorsko samo na prostoru znotraj meja Republike Slovenije. To je za politike, ki nimajo vpliva čez mejo, razumljivo, za geografe, ki gledajo na Slovenijo samo z zornega kota Ljubljanske kotline, tudi, žal pa se to zasledi tudi v nekaterih medijih, ki se imajo za primorske. Vsaj v kulturnem pogledu Trst ostaja glavno mesto Primorske, tam je zaradi italijanske asimilacijske politike in ostankov nacionalizma, da ne rečem fašizma, še vedno prisoten boj za ohranitev slovenstva, tam so še vedno nosilci primorske zavesti kot na primer Boris Pahor, Miroslav Košuta, Alojz Rebula, Jože Pirjevec in drugi, kdo drugi kot Tržaški partizanski zbor Pinko Tomažič lahko dvigne s stolov toliko poslušalcev …

54

Čeprav so med posameznimi pokrajinami primorske dežele tudi velike razlike, kot na primer med Istro in Goriško, jo je bolj kot jezik ali topel mediteranski zrak izoblikovala skupna zgodovina. Pod pojmom Primorska vedno vključujem tudi tako imenovano slovensko Istro (to je Obalo ali obalna mesta, Bržanijo in Šavrinijo), vendar ker je Istra tako specifična, je treba včasih, ko se hoče to poudariti, reči Istra in Primorska, še posebno kadar je mišljen ves Istrski polotok, tudi hrvaški del. Jezik oziroma njegova kajkavska narečja zelo počasi prehajajo iz slovenščine v hrvaščino, slovenske narodne pesmi pojejo še globoko v hrvaški Istri, celo pod Pazinom. Pri tem so imeli velik vpliv predvsem posamezni duhovniki in učitelji. Čeprav osnovne šole in mediji v tem prostoru že dolgo uvajajo knjižne jezike, sem ob snemanjih svojih oddaj v teh krajih opazil, da v govorici starih ljudi ni velikih razlik, ampak da so v narečju od vasi do vasi zelo mehki prehodi.

Nekdanji rudar iz sečoveljskega premogovnika Franc Sergaš mi je zelo preprosto razložil, kje je meja med slovenskimi in hrvaškimi Istrani, čeprav govorijo skoraj enako narečje: »Pri nas so ženske oblečene v žive in pisane barve, tam na oni strani pa so v rutah in črnih oblekah.« Pri tem je seveda mislil na starejše ženske njegove generacije. Neki Istran z one strani, ki vztraja pri delitvi Istre in Primorske, pa mi je to utemeljil, da je Primorska čisto slovenska dežela, Istra pa nacionalno mešana in da tam živijo »Istrijani«, ki so že zaradi govorice poseben narod. Vendar je pozabil ali pa sploh ni vedel, da je narodnostno mešan tudi velik del tistega primorskega ozemlja, ki je ostal v Italiji. Pomislimo na slovensko Benečijo, Rezijo. Na severozahodnem delu, kjer predalpski svet že nekoliko zapira vplive Sredozemlja, se srečujejo in prepletajo kar štirje narodi, Slovenci, Furlani, Italijani in Nemci. Nekatere razlike ne obstajajo samo zaradi različnih upravnih, političnih in gospodarskih vplivov, ampak tudi zaradi drugačnega zgodovinskega 55

procesa oblikovanja narodov, zaradi razlik pri priseljevanju in različnega mešanja kultur. Podobno stapljanje se pod pritiskom asimilacije sedaj dogaja v še nedavno čisto slovenskih vaseh v Italiji.

Ljudi, ki živijo na Primorskem, imenujemo Primorci in jih s tem pojmom tudi opredelimo kot zavedne Slovence.

Vendar zaradi zgodovinskih in kulturnih usedlin ter pestrosti genov in jezikov in ne nazadnje geografske zaokroženosti istrskega polotoka rečemo tukajšnjim prebivalcem Istrani. To ime zajema tako Slovence, Hrvate in Italijane kot tiste, ki se opredeljujejo za Istrane kot potomce Histrov ali pa te mednarodne mešanice, ki se je že zdavnaj izoblikovala kot lokalna etnija. Vsi pa smo tako ali drugače Primorci, ki nas družijo morje, zgodovina in kultura.

Pri opredeljevanju primorskega prostora nastaja zmeda predvsem zato, ker Slovenci nismo imeli svoje države, zaradi mej, sosedov in njihovih vplivov skozi čas pa tudi zaradi nekdanje stare avstrijske primorske dežele ali Adriatishe Kunsterland, ki je bila veliko širša. Ta je zajemala tudi hrvaško Primorje in seveda Istro, ki je bila gospodarsko in tudi kulturno zelo navezana na severne dežele, ne pa samo na Benetke. Po vseh spremembah, ki jih je doživel ta prostor, po njegovi kulturi in etnični opredelitvi pa tudi gospodarskih in upravnih vplivih lahko danes pojmujemo kot Primorsko samo tisti del Istre in Čičarije, ki je ostal navezan na slovensko Primorje. Isto pravilo velja za severni del Benečije, za doline, ki so po značaju skorajda alpske in so bliže Beljaku kot Trstu, vendar pozabljamo, da sta vmes še Gorica in Videm in da je del Rezije tudi v Sloveniji, to je Breginjski kot, podobno je del Istre v Italiji, ki sega vse do Trsta, spodaj do hipodroma in zgoraj do Ricmanj.

Po osamosvojitvi Slovenije smo žal priče tudi raznim drugim poskusom delitve Primorske ali točneje razbijanja razmeroma enotnega pogleda Primorske na polpreteklo 56

zgodovino, vrednote NOB in na domoljubje. Nekatere očitno najbolj moti enotnost v protifašizmu. Na Primorskem ni bilo državljanske vojne in tudi po osamosvojitvi Slovenije ni hotela sprejeti vsiljene delitve med leve in desne ali »nove državljanske vojne«.

Primorski Slovenci smo svojo identiteto ustvarili bolj v povezavi s sosedi kot pod vplivom osrednje slovenske kulture. Celo povezava s hrvaškim narodom in njihovo, srbsko pa tudi češko diasporo v Trstu kot pa z Ljubljano ali Mariborom. Tu na meji smo se srečali z neprimerno številnejšim in tudi razvitejšim italijanskim življem, ki ima gene antične kulture, militarističnega Rimskega imperija, svobodnjaške renesanse in humanizma Firenc, trgovskega uspeha Benetk in nadoblasti latinske Cerkve.

Kdorkoli je hotel stopiti v višji razred, veljati za kulturnega, izobraženega, če je hotel opravljati ugledno delo ali celo priti na oblast, je moral govoriti italijansko, za še višjo stopnico pa celo latinsko. Vsak Slovenec ali Hrvat, ki je šel v šolo in potem v mesto v službo, je postal italijansko govoreči meščan ali s sedanjega nacionalnega zornega kota Italijan, npr. koprski škof San Nazario (sveti Lazar) ali znameniti zdravnik Santorio Santorio (rojen Svetina). Slovenska imena in priimke so zapisovali po italijansko, jih prilagodili italijanščini, nato v prvem obdobju stare Avstrije tudi v nemščini. To je sploh sprejela večina načrtno priseljenega slovanskega prebivalstva po velikih kugah, ki so zdesetkale avtohtono italijansko prebivalstvo v istrskih mestih. Kasneje priseljeni Uskoki, kar pričajo tudi imena številnih istrskih krajev, pa so se bolj stapljali s slovenskim in hrvaškim življem.

Odnos italijanskih gospodarjev do Slovencev in drugih Slovanov nam dokazuje že prvi italijansko-»slovenski«

slovar, ki ga je napisal servit Francesco Benni. Ta nas je zelo jasno opredelil za sužnje: Vocabolario Italiano e Schiavo (Videm 1607). Torej »Schiavo«, ne »Slavo«, sužnjev, ne Slovanov. Ob štiristoletnici slovarja so skoraj 57

vsi veliki slovenisti peli glorijo tej knjigi, češ da je prvo priznanje, ki ga je slovenskemu jeziku izkazala visoka kultura ‒ ko ta jezik še ni imel svojega priznanega imena.

Seveda je velikega znanstvenega pomena, a tudi pomemben zgodovinski dokaz, da so nas imeli za sužnje in da gre za pripomoček, ki naj bi pomagal pri ohranjanju nadvlade nad »Schiavi«, tudi cerkvene.

V času, ko so se tudi pri nas nekoliko zapoznelo začeli pod vplivom idej francoske revolucije iz ljudstev in podložnikov oblikovati narodi, je tu na Primorskem najpomembnejšo vlogo odigrala osnovna iz množic ljudi izvirajoča kultura bralnih, pevskih in raznih prosvetnih društev ter taborov za zedinjeno Slovenijo. Pri nas je bilo več taborov in društev kot v drugih slovenskih deželah in tudi več slovenskih časopisov je izhajalo. Po prvi svetovni vojni sta rapalska meja in fašistični teror sicer opravljala svojo raznarodovalno politiko, vendar sta sprožila tudi še enotnejšo zavest in odpor, kar se je kazalo v enotnem in splošnem narodnoosvobodilnem boju. Ta boj je prinesel osvoboditev in združitev z matično domovino, a je nato visoka politika ta enotni prostor razrezala po svoje in postavila nove meje, ki so v pol stoletja opravila nove delitve in še povečale asimilacijo. To je skorajda prepozno odpravila slovenska osamosvojitev ali točneje vstop v Evropsko unijo, saj je odprava mejnih prehodov sprožila vnovično povezovanje tega prostora. Žal je vse to, kar se je v prostoru dogajalo v bližnji zgodovini, zelo oklestilo našo Primorsko in seveda slovenski živelj. Kar je ostalo, je presejano na finih sitih.

Te posebne primorske okoliščine, predvsem soočenje s fašizmom in nato nacizmom v času NOB, so na isti strani fronte združile vse Primorce, razen redkih izjem, ki pa so zaradi lastnih koristi postali Italijani in fašisti. Ti se najprej sami niso imeli več za Slovence, zato jih tudi drugi niso več imeli in jih tudi danes nimamo. Pravzaprav Primorcev ni bilo treba združevati, skupaj so rasli zelo 58

enotno tako verniki kot liberalci in komunisti, pa ne samo pripadniki iz ljudstva, ampak tudi njihovi voditelji.

Tako duhovniki kot partijski sekretarji so imeli svoje

»šefe«, Italijane, v Rimu. Tudi primorski komunisti so bili lahko le člani Komunistične partije Italije, če so hoteli postati visoki funkcionarji, so morali govoriti po italijansko. Popolnoma samostojne so bile le tiste organizacije in skupine, ki so rasle iz naroda, njegovih domoljubnih bralnih, pevskih, telovadnih, konzumnih in sorodnih društev in predvsem udarnih mladinskih organizacij. Nekateri so se oblikovali v udarne trojke Borbe, drugi pa Tigra. Tudi trojke so imele zelo veliko samostojnost. Ko je morala italijanska komunistična partija v ilegalo, so lahko tudi slovenski komunisti pretrgali popkovino s KPI in se zlili z željami vsega svojega naroda po svobodi.

Narodnoosvobodilni boj na Primorskem se je začel avtonomno, brez ukaza od kogarkoli ali od koderkoli, in zelo enotno. Slovensko delavsko gibanje v Trstu, Gorici, Idriji in tudi drugje je bilo vedno sestavni del celega naroda, delavci so izhajali iz kmečkega prebivalstva, večina tistih, ki je delali na pretovoru v pristaniščih, je bilo polproletarcev. Spopadi s škvadristi v Trstu so potekali vzporedno s spopadi na vaseh, napadi na delavske domove pa v istih letih kot požigi kulturnih domov.

Spontan upor Primorcev proti okupatorju in njegovi represiji se je začel že leta 1919, ko so prebivalci Ostrožnega Brda z orožjem pregnali cel oddelek italijanske vojske iz svoje vasi, Spopadi na barikadah in z orožjem so se nadaljevali v Osapski dolini in Marezigah, bombe so pokale v Trstu. Tigrovci in komunisti se niso ločevali, ljudje niso vedeli, kdo je kaj – oboji so bili »naši«.

Marsikje še v družini niso vedeli, da je eden pri tigrovcih, drugi pri komunistih. Spomnimo se na štiri bazoviške 59

junake, Pinka Tomažiča in tovariše, ki so se zbrali za upor že leta 1940. Osvobodilne fronte in partizanstva v Trstu niso organizirali tisti, ki so prišli iz Jugoslavije, ampak kvečjemu tisti Primorci, ki so se vrnili na Primorsko. Tudi kasneje, ko se je pod vodstvom KPS

uprla vsa Slovenija, so se oboji borili kot Primorci in partizani. Delitve pa so nastale in še nastajajo vsakokrat, ko želi kdo razbiti narod zaradi svojih parcialnih koristi, da bi lahko prevzel vodstvo, tako kot so nekoč počeli ali še danes počnejo ta ali druga stranka, ideološka ali oblastna organizacija, tudi Cerkev.

Primorski duhovniki, ki so odigrali zelo pomembno vlogo v narodni prebuji in tudi kasneje v boju proti fašizmu, niso imeli niti malo možnosti, da bi se otresli vrhovne oblasti Rima, kot so se nekoč pravoslavni, protestantski, anglikanski in drugi. V želji po samostojnosti so znane tudi spreobrnitve v pravoslavno vero, najbolj zanimiv pa je primer ricmanjske fare.

Duhovniki so, tako kot tudi pesniki, to primorsko realnost sami spoznali na lastni koži in so v svoji razgledani preprostosti, poštenosti in narodni zavesti ostali na strani svojih vernikov, svoje matere in očeta –

svojega naroda. Zato so tudi od naroda sprejemali narodnoobrambne in svobodoljubne ter napredne ideje.

Simbol te povezanosti je tudi pesnik in duhovnik Simon Gregorčič.

Današnjo Primorsko je izoblikovala zlasti novejša zgodovina, ki je povezana z bojem za ohranitev lastne slovenske identitete in življenjskega prostora pred italijanskim agresivnim ekspanzionizmom; rapalska meja, fašizem, enotni oboroženi narodnoosvobodilni boj, nato boj za pravično mejo, za Trst in Gorico pa tudi za hitrejši gospodarski ter vsestranski razvoj, da bi odpravili in presegli posledice fašizma, v najnovejšem času pa za ohranitev vrednot in enotnosti, ki so v napoto novim oblastnežem in kolaboracionistom. Preprosto povedano: Primorska je tam, kjer kot svojo himno pojejo Vstala 60

Primorska, kjer se ljudje čutijo Primorci, ne pa tam, kjer jo nekateri z rdečo barvo označujejo na zemljevidih in rišejo nove meje. Tudi današnja visoka Primorska zavest, ki se jo zazna ob raznih dogodkih, posebno političnih, je posledica dolgega zgodovinskega dogajanja na naših tleh.

Italijani, ne samo njihovi fašisti, so nas vedno imenovali Schiavi, s tem se bomo večkrat srečali v knjigi.

Niso nas samo tako imenovali, vedno so nas imeli za narod služinčadi in sužnjev in so se do nas tudi tako vedli, posebno v fašizmu, ko si Schiave lahko tudi pobijal.

Prav zaradi tega, pa ne samo zaradi parafraziranja, bi lahko NOB na Primorskem imenovali tudi zadnja vojna proti suženjstvu v Evropi.

Primorski slovenski rod je bil vso zgodovino zelo na fino presejan, da je obstal, pa se je moral boriti veliko bolj in neprimerno odločneje kot osrednji del njegovega naroda. Tako kot so se v tujino selili predvsem korajžni in ambiciozni, tako so doma ostajali trmasti, navezani na zemljo in narod, a uporni, slovenski uskoki, Primorska pa je bila v času italijanskega iredentizma in fašizma neke vrste vojna krajina. Tudi zaradi tega Primorci za svoje voditelje raje sprejemamo napredne, uporne ali vsaj odprte in levo usmerjene ponosne domoljube, zanimivo pa je, da so naše konservativne »odpadnike«, ki so videli preživetje Slovenije v udinjanju tujcem, v pasivnosti ali pa celo kolaboraciji, radi sprejemali v notranjosti Slovenije.

Si lahko predstavljate, da bi Primorci za svoje voditelje izbrali bana Natlačena ali generala Rupnika?

Razlike med Primorsko in preostalo Slovenijo so velike, pa ne samo zaradi podnebja in tudi ne zaradi razkola naroda na upornike in kolaborante. Res smo čez tisto geografsko razpoko na Ravbarkomandi postavili velik viadukt in avtocestno povezavo, vendar razlike, ki so jih doživljali že naši begunci, se poznajo še danes. Tega se ne zazna samo na volitvah, ampak tudi na pogledih na preteklost, sedanjost in bodočnost.

61

62

Meje, ki so jih po Primorski risali cikloni lebičev med letoma 63

1866 in 1954 (Vir: Le Conflit de Trieste 1943‒1945, J.-B.

Duroselle). Karti je dodana nova meja s Hrvaško.

Še nekaj boste opazili v tej knjigi, in sicer da imamo Primorci več imen. Našega prednika Jurija Ivančiča so v času Marije Terezije zapisali kot Georga Ivancsicha, že nonotu mojega nonota Štefanu Ivančiču so slovenski duhovniki zapisali ime in priimek s strešicami. Ko so ti kraji prišli pod Italijo, so mu leta 1923 z dekretom spremenili ime in priimek v Steffano Giovannini, drugemu nonotu Jožetu Slavcu pa v Mario Salvi, nekemu njunemu vrstniku iz sosednje vasi Ažmanu v Armani – ta se je kasneje preselil v notranjost Italije. Tako italijansko zvenijo ti priimki, mar ne: Magajna so prevedli v Magniani, nekaterim pa so samo odrezali kakšen »č« in podvojili »l« in tako smo na primer namesto Valič dobili znan priimek Valli. Pa da ne bo pomote, znana italijanska igralka in znana ezulka je bila rojena v Pulju, vendar je njen priimek Valli umetniški, njena mama je bila po rodu Obrekarjeva iz Ljubljane, oče pa italijanski baron Altenburger iz Trenta. To je primer preseljevanja in mešanja narodov v času Avtro-Ogrske, ko so bila velika istrska mesta Trst, Gorica, Reka in Pulj talilni lonci narodov. Po propadu velike in mogočne Avstro-Ogrske so se ti lonci spremenili v vroče pentole. Priimke in imena so poitalijančili z dvema uredbama že leta 1926. Imena so sicer prevedli, iz priimkov pa so naredili neke spakedranke. Da je le zvenelo po italijansko. Doma so se ljudje še naprej klicali po domače. Po nekaterih podatkih so v Sloveniji in na Hrvaškem poitalijančili imena in priimke več sto tisoč ljudem, številni so jih tudi obdržali.

Spremenili so tudi imena krajev in vseh toponimov, zahtevali so spremembe napisov na cerkvah in celo na pokopališčih.

Celo po vojni, v času angloameriške uprave, v tržaški porodnišnici niso hoteli vpisovati slovenskih imen in priimkov. Neka nuna, ki je tam vpisovala novorojenčke v 64

rojstno knjigo, tudi meni leta 1948 ni hotela zapisati slovenskega imena, ampak je kar sama izbrala neko italijansko ime svetnika, naš priimek pa ponovno po fašistično prevedla v italijansko obliko. Še dobro, da me je nato doma naš duhovnik krstil s slovenskim imenom in priimkom, a kaj ko so mi leta 1964 na matičnem uradu občine na osnovi lista iz tržaške porodnišnice razložili, da nisem Miloš, če pa to hočem biti, moram prositi za spremembo imena, saj tistega iz krstnega lista niso hoteli upoštevati. Moral sem zaprositi za spremembo. Ni čudno, da so mi rekli, da sem Italijan, ko sem prišel študirat v Ljubljano, ko pa sem prišel delat na Radio Koper, je moj šef, potem ko je izvedel, da sem rojen v Trstu, začel govoriti z mano po italijansko. Ni bil Italijan, ampak Ljubljančan, italijanščine pa se je naučil v Gonarsu, kljub temu pa sva vedno imela različno mnenje tako do Primorske kot tudi do naših sosedov in celo naše zgodovine.

Nekdanja rapalska meja je bila in je očitno še vedno prisotna pri razumevanju Primorske ali celo delitvi Slovenije. To se čuti vse od mlačnega odziva Ljubljane pri njeni postavitvi do mačehovskega odnosa do primorskih beguncev, nerazumevanja in nepriznavanja boja tigrovcev, zanemarjanja in omalovaževanja boja prekomorcev, prepuščanja zamejskih Slovencev pritisku italijanske desnice in poizkusov zanikanja »dneva prej« ob slovenski osamosvojitveni vojni.