LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Propaganda

Poznate rek iz Svetega pisma »In beseda je meso postala«? To je seveda temelj ideologizma ali vere v idejo, saj je božja beseda postala stvarnost (na koncu tudi Adam in Eva). Ljudje smo vzgojeni z lažmi o pravljičnih bitjih in še marsičem, z dozorevanjem sami ugotavljamo, kaj je resnica, ali pa nam to obrazloži kdo drug. Pri propagandi pa gre za to, da neko trditev načrtno širimo 35

kot resnico, da čim bolj učinkovito prepričujemo ljudi, žal vedno bolj širimo tudi laži, vedno večje in bolj učinkovite, ki se bodo tako čim prej spremenile v »resnico«. Če se jih zelo pogosto ponavlja, dopolnjuje, razvija, lahko postanejo edina resnica, zakon, prava vera in ideologija, za katero lahko ljudje celo pobijajo druge.

Že kot študent novinarstva sem zelo zgodaj spoznal, kaj je politična propaganda in kako se laž s ponavljanjem spremeni v resnico. To teorijo se sicer pripisuje Göebbelsu, vendar je tako stara kot politikantska politika. Prvi pravi mojster sprevračanja laži in resnice je bil prav Benito Mussolini, ki se je tega dobro naučil že kot novinar časopisov L'Avvenire del Lavoratore (Prihodnost delavca), Il Proletario (Proletarec), Avandguardia Socialista (Socialistična avantgarda) in celo kot glavni urednik glasila socialistične stranke Avanti (naprej), pri katerih se je izdajal za socialista, njegov brat Armaldo pa je bil kasneje glavni urednik fašističnega časopisa Il popolo d'Italia (Narod Italije). Mussolini je bil pravi strokovnjak za populistične govore, v katerih je pogosto uporabljal dogmatska gesla in z njimi pozival Italijane k militarizmu, redu in disciplini kot na primer: »Credere, obbedire, combattere!« (Verjeti, ubogati in boriti se.) Fašisti so tudi brezplačno delili radijske sprejemnike Radio Rurale (Podeželski radio), dvomljivi izumitelj radia Guglielmo Marconi pa je postal celo član velikega fašističnega sveta. Ne samo Italijani, tudi velik del sveta je še vedno prepričan, da je on izumitelj radia, čeprav je vrhovno patentno sodišče ZDA leta 1943 popravilo krivico in priznalo, da je pravi izumitelj radia Nikola Tesla, in to šele po njegovi smrti. Tudi radio Trst so postavili na osebno zahtevo Mussolinija, in to kot drugo najmočnejšo uradno italijansko radijsko postajo, ki naj bi s širjenjem jezika in kulture pomagala osvajati vzhodne dežele. Z

razbijanjem in požiganjem uredništev slovenskih časopisov in domov pa so pokazali novo »višjo« stopnjo propagande. Metoda združevanja laži in strahu, čeprav 36

zaradi ptičje gripe, finančnega zloma ali pa konca sveta, kar zelo dobro učinkuje tudi danes. Do oddaljenih krajev so razvijali strategijo tihega ali skritega vdora v prostor, ki so jo imenovali »Penetrazione pacifica«. Prav s to metodo se je on kot ideolog novega kapitalizma prebil s svojo propagando v osrčje delavskih množic in jih nato razdvojil.

Italija ni nikoli menjala svoje strategije širjenja, če ne ozemlja pa vsaj svojega vpliva. Njena politika propagande je tako rekoč nespremenjena še iz tistih časov, ko jo je vodil sam Mussolini. Takoj ob koncu vojne so okrepili politično propagando na vseh radijskih postajah, ki so bile slišne v Jugoslaviji, in naredili vse, da so čim prej prevzeli uredništvo radia Trst. Angloameriška uprava jim je upravljanje radia odstopila že konec leta 1945, italijanska politika pa je boj za Trst združila z bojem za novo delitev Evrope na vzhodni in zahodni blok, sedaj je njena diplomacija videla možnost širitve z novimi zavezniki. Jugoslavija ali Cona B je na to odgovorila šele tri leta pozneje z ustanovitvijo radia Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je imel skoraj tridesetkrat šibkejši oddajnik in je bil s tehničnega vidika zelo skromen in zapoznel odgovor, je pa imel izjemno močen srčni naboj, saj je bilo med tistimi, ki so ga postavili in nato pripravljali program, tudi veliko nekdanjih primorskih beguncev, ki jim je Koper nadomestil Trst in Gorico.

Pri nas na Primorskem smo kot manjšina ali mejaši zelo izpostavljeni italijanski politiki in njihovim medijem, spremljamo najhujše potvarjanje v zgodovini našega prostora, s katerim so Bazovico, popolnoma slovensko vas in fašistično morišče slovenskih junakov pa tudi neznanih žrtev njihove Guardie Civice, spremenili v »božjo pot« italijanskega nacionalizma, po kateri iz vseh koncev vodijo kažipoti z napisom FOIBA. Njihova »resnica« se je prijela celo pri nas. Govorilo se je celo, da se bo šel tja poklonit naš takratni predsednik države, in občutek sem dobil, da nekaterim v Sloveniji to celo ustreza. Nekateri 37

zgodovinarji so sicer nasprotovali, vendar politiki so molčali, nekateri slovenski novinarji pa so celo začeli uporabljati italijansko terminologijo.

Podobna neresnica ali polresnica, kot se danes previdno reče laži, je tudi trditev, da je bil eksodus Italijanov največje zgodovinsko nasilje nad ljudmi v naših krajih. Da je bil to zelo množičen, boleč in izjemno odmeven eksodus, je resnica, vendar se je prej zgodilo veliko hujših fašističnih grozot, zaradi katerih se je moralo iz teh slovenskih krajev izseliti neprimerno več Slovencev kot Italijanov po drugi svetovni vojni ‒ bili so konfinirani ali izgnani. Večina italijanskih izseljencev je bila s hrvaške strani, vendar tudi Hrvati lahko povedo enako hude zgodbe kot Slovenci. Da ne govorimo o vojni, ki so jo oni začeli. Žal je bila naša resnica tudi ali predvsem zaradi interesov hladne vojne ožigosana kot komunistična politična propaganda. Da bi sedaj govorili o tem, kako se je razvijala filmska in glasbena industrija in kašen posel sta postajala radio in televizija, kakšen vpliv so imeli na to propagando politika, tajne službe, lobiji, prostozidarske lože, velekapital, cerkve itd., je preveč za to knjigo ... Vendar, ko govorimo o teh grozotah, pomislimo tudi na to.

Pri načrtnem izkrivljanju resnice in ohranjanju negativnih čustev so posebno vlogo odigrala združenja istrskih in dalmatinskih ezulov ter optantov. Po italijanskem eksodusu so namreč začeli ti s pomočjo italijanske države in še koga, ki mu je bilo to v interesu, po vsej Italiji in po vsem svetu izjemno pospešeno ustanavljati svoje emigrantske organizacije. Ustanovili so tudi občine v izgnanstvu in izvolili svoje župane v izgnanstvu, to pomeni, da ne priznavajo niti demokratično izvoljenih oblasti v Sloveniji in na Hrvaškem. Slovenski glasbenik Adi Daneu, po svetu znan kot Aldo Danieli, mi je ob snemanju intervjuja povedal, da mu je nekdanji župan Pordenona povedal zgodbo, 38

zakaj imajo pri njih avtomobilske tablice oznako PN, ne pa PO. Sam se je šel v Rim pritožiti, da hočejo oznako PO, a so mu na ministrstvu odgovorili, da je ta oznaka rezervirana za »Polo«, torej Pulj.

V politična združenja istrskih in dalmatinskih ezulov in optantov po svetu so se vključevali tudi številni ekonomski emigranti, saj so bili tu denar, podpora pri iskanju dela, krediti za hiše in podjetja, če pa nisi bil član, si bil odrezan od skupnosti. Ta društva so kot sestavni del mehanizma hladne vojne in boja proti komunizmu pronicala v številne politične organizacije v Italiji in po vsem svetu. Vsa so še vedno aktivna, nekatera so sicer omilila svojo borbenost, vendar ob meji se lakota po našem ozemlju ali pa vsaj sovraštvo še ohranjata.

Zaradi načrtne propagande in izkrivljanja zgodovine pozabljamo, kaj se je zgodilo prej in kaj pozneje, kaj je vzrok in kaj posledica. Pozabili smo celo na naravne zakonitosti, da smo ljudje del narave, in naše vedenje tudi. Tako kot moraš pod loncem bistre in hladne studenčnice krepko podkuriti in kar nekaj časa čakati, da zavre, vzkipi in na koncu mogoče celo sama pogasi ogenj pod sabo, moraš še več časa počakati, da se ohladi, da se njeni atomi umirijo, in enako ljudje, ki so atomi družbe.

Nekdanje zgodovinsko dogajanje na Primorskem je opisano v množici publikacij, vendar ostaja v javnosti skorajda neznano, kot da je to daljna preteklost, ki nima s samostojno Slovenijo nič več skupnega. Seveda, če bi to priznali, bi priznali tudi, da brez NOB, ki predstavlja uresničitev ideje o zedinjeni Sloveniji, ne bi bilo današnje samostojne Republike Slovenije, kar pa ni v interesu tistih, ki si prilaščajo vse zasluge, in onih, ki so se z osamosvajanjem šli tudi »državljansko vojno«, »revolucijo«

ali »kontrarevolucijo«. Po osamosvojitvi Slovenije, ko se je začelo razkrivati samo bolj ali manj zamolčane povojne dogodke in ko je desnica vse to izrabila za svoje politične cilje, so tudi naši sosedje začeli na veliko govoriti o 39

povojnem eksodusu Italijanov. Njihovi politiki in mediji so govorili o več sto tisoč pobitih in izgnanih, celo o milijonu se je slišalo.

V slovenskem delu Istre se o fojbah ali kraških jamah ni slišalo govoriti, se pa je o posameznih maščevanjih, ampak ne nad Italijani, ampak predvsem nad kakšnim fašistom ali pa njihovim kolaboracionistom, ki je bil kriv požigov ali pobojev. Domnevne vojne zločince, ki so jih partizani ujeli, zaslišali in nato zaprli ali poslali na hitra sodišča, pa so popisali. Reka Fojba in njene jame so na Hrvaškem, pri Pazinu.

Kot domačin, ki se je rodil in zrasel ob meji, sem že kot otrok, še več pa pozneje kot novinar veliko slišal o predvojnih in medvojnih grozotah, vendar so bile to predvsem zgodbe o fašističnih grozodejstvih, o kakršnih bodo pripovedovali moji sogovorniki.

V Italiji se ne govori o tem, kar so počeli kot »brava gente« v času fašizma in vojne v Afriki, o tem, kar so pozneje storili Slovencem in Hrvatom, ki so ostali znotraj rapalske meje, in še drugim iz okupirane ljubljanske pokrajine, Dalmacije, Črne gore, Albanije, Grčije.

Zapovedali so svoj praznik v spomin na eksodus in fojbe in oskrunili slovensko zemljo z novimi dvomljivimi spomeniki in mavzoleji, za svoje propagandno gradivo pa so začeli uporabljati celo fotografije italijanskih vojakov, ki streljajo slovenske talce, tistim, ki bi razlagali drugačno resnico, pa so zagrozili z visoko zaporno kaznijo.

Glasnost in prepričljivost italijanskih politikov in medijev sta celo pri nas v Sloveniji zasenčili spomin na množični eksodus Primorcev in vse grozote, ki so jih počeli nad našimi ljudmi. To pa so lahko dosegli in še naprej počnejo zaradi naše medvojne in sedanje razdvojenosti in vsega, kar se je zaradi nje zgodilo, tudi povojnih pobojev. Začetek ali vzrok pa je v fašizmu, v tistih grozotah in v kolaboraciji. Velika večina želi s tem 40

zamolčanjem skriti tudi tisto takratno molčanje ali svoje tiho oportunistično soglašanje.

Prej, ko so bili tu še graničarji, v nekdanji veliki italijanski vojašnici v Pivki pa jugoslovanski tanki, se o eksodusu in fojbah ni veliko govorilo. Mogoče tudi zaradi tistih še bolj oddaljenih sovjetskih raket. Prava propaganda se je začela nekaj let po razpadu Jugoslavije, ko je bilo popolnoma jasno, da se jugoslovanski tanki ne bodo vrnili in da bo Slovenija prej ali slej vstopila v Evropo. Po italijanski televiziji se je naenkrat vsul plaz oddaj o eksodusu in fojbah. En in isti posnetek čiščenja Fojbe še iz časov nemške okupacije, na katerem piše Luce, smo lahko videli neštetokrat. Informativno filmsko družbo Luce je leta 1924 ustanovil Mussolini prav zaradi potreb svoje propagande. Italijanski ezuli so nato s svojimi poizkusnimi provokacijami začeli polagati cvetje na domnevne fojbe pri nas. Kljub odločnemu odgovoru domačinov pa so ugotovili, da imajo tiho podporo celo pri delu slovenske politike, njihov vodja pa je imel v roki Dežmanovo knjigo o povojnih pobojih. Kmalu bodo pripravili komemoracijo še sredi Ljubljane.

Danes je za Italijo očitno tudi že prepozno, da bi priznala svojo vlogo agresorja in krvnika in vsaj moralno obsodila svoje vojne zločince ter dosegla očiščenje. To bi morali urediti že Američani in Angleži takoj po vojni, vendar zaradi znanega strahu pred levičarskim prevratom v Italiji pa še kje niso bili zainteresirani, da bi tudi za italijanske vojne zločince izpeljali poseben nürnberški proces. Sedaj pa je italijanski propagandni mehanizem, vključno z mehanizmom hladne vojne, ki se je začela s tako imenovanim tržaškim konfliktom, ubil v glave že čisto novo resnico. Namesto berlinskega zidu se je razvijalo nestrpnost, sovraštvo in strah, celo enačilo se je antikriste, komuniste in Slovane. Ta zid še ni bil zrušen, s praznikom fojb in eksodusa so ga italijanski politiki celo okrepili, tržaško srečanje treh predsednikov na koncertu Riccarda Mutija je bilo le majhno nasutje kulture, tako 41

da je lahko nekaj korajžnih vsaj pogledalo čez zid. Višji in trdnejši je, kot je bil berlinski – in to je drugi razlog, da se italijanski predsednik ob obisku v slovenskem parlamentu ni mogel ali pa ni upal opravičiti.

Novo odkrivanje zgodovine po končani vojni, po vrhuncu morije, ki seveda deluje po pravilih ohlajevanja lonca ali povratnega zamaha nihala, se je po razpadu Jugoslavije preneslo tudi na naše medije. Pri poročanju o dogodkih v zvezi z italijanskim eksodusom tudi pri nas le redko kdo omenja fašizem in vojno, nihče pa predhodnega slovenskega eksodusa, čeprav je bil ta, tako kot tudi žrtve med drugo svetovno vojno, v primerjavi s številom prebivalcev neprimerljivo večji. Pri življenjih je težko primerjati številke ali odstotke, pomen življenja se namreč v odstotkih izgubi, pokaže le škodo, ki jo je utrpel narod kot subjekt. Po zadnjih podatkih Vide Deželak Barič iz ljubljanskega Inštituta za novejšo zgodovino je v Sloveniji med vojno izgubilo življenje 6,5 odstotka prebivalcev, v Italiji pa le 1 odstotek. Še več pove primerjava spominskih znamenj mrtvim v Kopru, Izoli in Piranu ter popolnoma slovenskih vaseh okrog njih, Trstu in Gorici, tu je razmerje neprimerno večje.

Še hujšo bolečino za slovenski narod dobimo, če preračunamo podatke iz skupnega poročila slovenskih in italijanskih zgodovinarjev o predvojnem izseljevanju Slovencev in po vojni izseljenih Italijanih z ozemlja Slovenije. Če upoštevamo samo te podatke, lahko preračunamo, da je slovenski primorski eksodus zajel okrog štiri odstotke slovenskega naroda, ob povojnem eksodusu Italijanov pa se je izselilo le za 0,05 odstotka sedanje populacije Italije. Da ne štejemo še vsega, kar je bilo med vojno, ko je moralo zapustiti domove kar 10

odstotkov slovenske populacije. Ob tem nismo omenjali vzrokov in kdo je začel teror in tudi vojno. Italijanski politiki in novinarji pozabljajo ali točneje namerno spreminjajo resnico, da so to vojno sami iskali, jo začeli in tudi izgubili. V absurd vsem vojnam so imeli kot 42

poraženci neprimerno manj žrtev in posledic kot zmagovalci.

V politiki in medijih se govori le o posameznih posledicah, vzroki pa ostajajo skriti. Nekateri se sicer hočejo pokazati kot uravnoteženi pa blefirajo celo s poštenostjo in parcialno omenjajo le eno plat, izpostavljajo senzacionalistična, manj pomembna dejstva in na razne načine zavajajo javnost. V skupnem poročilu slovenskih in italijanskih zgodovinarjev smo vendarle lahko prebrali nekaj objektivnega, a kaj ko ga italijanska stran in njihovi mediji niso objavili, kaj šele da bi na osnovi tega spremenili odnos do nas in zgodovine. To sporočilo je bilo v oporo le nekaterim starejšim in ponosnim slovenskim domoljubom, kot palica, ki jim je vsaj malo pomagala, da so lahko zravnali hrbtenice in si upali opozoriti tudi na drugo plat medalje. Ta je tudi tu najbrž še nekoliko zamegljena, treba je upoštevati čas, ko je poročilo nastalo, da še niso bili odprti vsi arhivi, pa tudi politične razmere ob našem vstopanju v Nato in Evropsko unijo nam niso bile preveč naklonjene.

Spomnimo se španskega kompromisa in Oglejskega sporazuma; če smo hoteli v Evropsko unijo, smo morali popuščati. Glas našega malega naroda je šibak, pa ne samo zato, ker smo majhni … celo oddajnike in antenske sisteme v Italiji smo razprodali in odstavili stare urednike, ki so imeli še nekaj spomina.

Ob vsem tem in še čem je treba omeniti tudi razlike med narodoma, ki niso samo v velikosti, drugačni kulturni, politični in zgodovinski neprimerljivosti, ampak tudi v različnem značaju, v odprtosti, samozaupanju, samozadostnosti in narodni zavesti. Če govorimo o propagandi, je treba ugotoviti, da Italijani svojo propagando vgrajujejo v svoj narod. Slovenci nismo imeli svoje države, tiste prejšnje, v katerih smo živeli, pa so vso propagandno moč vgrajevale v svoje interese, ne pa v narode. Za Italijane je značilno, da v medijih in kulturi pa 43

tudi politiki obstajajo najprej oni sami ‒ oni so središče sveta (celo številni Slovenci še vedno verjamejo v to), nato dolgo ni nikogar, potem pridejo Američani, ki so za njih tako ali tako večinoma potomci Italijanov, in spet dolgo ni nikogar, nato so mogoče Španci in Francozi, ki so potomci Rimljanov, ali pa celo tisti močni in potencialno nevarni Rusi in Nemci.

Slovenci in Italijani se med sabo zelo različno poznamo. V notranjosti Italije le malokdo kaj ve o nas, starejši se spomnijo Jugoslavije, tu ob meji pa nas poznajo predvsem iz propagandnih kampanj ali iz medsebojnih stikov, torej kot nevarne barbare ali pa zelo cenjene sosede. V Sloveniji imam občutek, da so pri marsikomu bolj cenjeni Nemci in Italijani kot naši domači ljudje. Italijo pozna vsak, Primorci z enega zornega kota, Štajerci s popolnoma drugega, večina v Ljubljani in na Dolenjskem pa je že pozabila, kaj so nekoč počeli, saj so filmi in televizija pa glasba tudi nas prepričali, da so Italijani »brava gente«, mafijci pa so samo na jugu.

Poglejte, v koliko televizijskih spotih se tako ali drugače odraža Italija ali italijanščina, na policah v naših trgovinah posebno izstopajo izdelki z italijansko zastavico

– oni znajo poudariti svojo kulturo in mi jo znamo prevzeti. Po italijanski televiziji se Slovenije tako rekoč ne omenja, na njihovih prodajnih policah ni opaziti slovenske zastave. Italijani na svoje tudi slabše izdelke zelo opazno in ponosno napišejo, da je to italijansko, in še svojo zastavo ali pa vsaj tri barve dodajo, mi pa svojo identiteto skorajda skrivamo za znakom SIQ, ki je za marsikaterega Slovenca le tujek. Če bi na naše kranjske klobase dali nalepko v barvah zastave, bi bilo to za nekatere naše politike in žal tudi številne intelektualce nekaj kičastega, neevropskega ali celo nacionalistična navlaka.

Po slovenski osamosvojitvi so novi šefi v »prestolnici«, pri nas pa priseljeni šefi gledali na Primorsko iz svojega 44

zornega kota. Pri nekaterih sem dobil občutek, da nam hočejo vsaditi lastno cankarjansko hlapčevstvo, svoj kompleks državljanske vojne in razdvojenosti – mogoče tudi kot opravičilo za nekdanjo kolaboracijo. Z

osamosvajanjem Slovenije so se sprostile tudi negativne sence preteklosti, ki hočejo ali celo ustvarjajo svojo propagando na spreminjanju zgodovinske resnice. Pri tem nekateri uporabljajo zelo očitne fašistoidne metode ponavljanja laži, polresnic, strahu, delitve naroda, omalovaževanja drugih ali celo netenja sovraštva. Te se povezuje z novimi metodami manipulacije množic, ki je pogoj za sodobno politično partitokracijo. S pojmom demokracija se manipulira, kot da zanjo ni prvi pogoj svoboda in enakopravnost narodov. Celo zvezdo, ki je simbol svobode, rdeča pa boja za svobodo, se poskuša prikazati kot simbol diktature, kolaboracijo domobrancev pa kot boj za demokracijo. Nekdanje izdajalstvo in kolaboracionizem se danes kažeta v odnosu do korupcije in kraje nekdanjega družbenega premoženja.

Ob krizah in po njih prihajajo upori, revolucije, vojne.

Naša gospodarska kriza je še nekaj hujšega, je tudi moralna, ideološka in nacionalna. Zelo nevarna torej, posebno za tiste, ki so tako hitro in na dvomljive načine dobili kapital in oblast, zato je boj za »obvladovanje«

preteklosti predvsem boj za oblast v prihodnosti. Bolj ko črniš in blatiš neko ideologijo, njene nosilce in njihova dejanja v preteklosti, toliko bolj v relativnem razmerju zmanjšuješ težo napak in škode, ki jo je povzročila tvoja stran, škoduješ svojemu nasprotniku, sebi pa koristiš.

Blatenje in rušenje gresta tako v spiralo. Tudi v tem se razlikujemo od Italijanov.

45

Kaj je bilo prej in kaj potem?

V skupnem poročilu slovenskih in italijanskih zgodovinarjev je zapisano, da je »v povojnem času z istrskega ozemlja, ki je prešlo pod slovensko suverenost, odšlo več kot 27.000 oseb ali z drugo besedo malone vse tamkajšnje italijansko prebivalstvo, hkrati pa tudi več tisoč Slovencev«. Omenjeno je tudi izseljevanje s hrvaškega ozemlja, kar pa se neposredno ne tiče Slovencev in tudi ne naše nove države. Vendar je v istem poročilu nekaj odstavkov prej zelo jasno zapisano tudi to, kar se je dogajalo že prej: da so Italijani med obema vojnama izvajali nad našim narodom hud teror in da je zaradi tega zapustilo svoje domove »skupno 105.000

Slovencev in Hrvatov«, ki so ostali onstran rapalske meje.

Že leta 1936 je Lavo Čermelj, fizik in publicist, rojen v Trstu, zapisal, da je iz Julijske krajine prebegnilo v Jugoslavijo 70.000 Slovencev. To številko se je dolga leta uporabljajo kot uradno oceno, vendar se je po letu 1936

zaradi vedno hujšega fašističnega terorja v Jugoslavijo preselilo še več deset tisoč ljudi. V to številko niso zajeti tisti, ki so se umaknili v Francijo, Belgijo, Argentino, Avstralijo in druge dežele. Nekaj več podatkov je v italijanščini objavil Aleksej Kalc v Annalesu 8/'96. Po uradnih ocenah jih je v času fašizma pribežalo Jugoslavijo 70.000, v Latinsko Ameriko 30.000, 5000 pa v druge dežele.

Moji intervjuvanci trdijo, da so te številke veliko večje.

Številni politični begunci so namreč bežali na skrivaj in se v novih državah niso prijavljali, saj zlasti socialisti in komunisti niso bili zaželeni nikjer, ne v Jugoslaviji in tudi ne v Ameriki. Beguncem bi morali dodati tisoče pregnancev, ki so jih prisilno preseljevali in konfinirali v južno Italijo, nadalje 30.000 ali celo 40.000 fantov in mož, ki so jih vpoklicali v posebne bataljone, deset tisoče, ki so jih zapirali v zapore in koncentracijska taborišča, 46

neznano število ljudi, ki so bežali pred vojnimi grozotami, za katere je bil kriv prav fašizem, in končno tudi vse, ki so zapustili dom in morali v partizane. Če ne bi bilo fašizma, jim tega ne bi bilo treba. Številkam primorskih beguncev, pregnancev in raznih izseljencev je treba dodati tudi tiste, ki so v času italijanskega eksodusa optirali za Jugoslavijo ali pa se selili v Avstralijo in druge čezmorske dežele. Pa še ni konec, po vojni so, kot vse kaže, načrtno izseljevali Beneško Slovenijo - Dino Del Medico in Marino Qualizza pravita, da od 70 do 80

odstotkov prebivalstva. Nekateri omenjajo od 30.000 do 40.000 emigrantov. Tudi to izseljevanje je imelo iste politične korenine.

Ali lahko vsem tem Primorcem dodamo še druge Slovence: Notranjce, Ljubljančane in Dolenjce, ki so končali v italijanskih taboriščih in konfinacijah? Kaj pa vse Slovence, ki so jih pobili italijanski okupatorji in seveda njihovi kolaboracionisti? Koliko ljudi je trpelo, moralo zapusti dom, ker so ga požgali, in koliko so jih spravili pod rušo? Kakšno številko potem dobimo: 300.000, 400.000 ali 500.000? Zagotovo višjo od tiste, ki jo Italijani navajajo za svoje ezule (pregnance). Mar ni s tem fašizmom in vojno nastradal ves slovenski narod?

Verjetno brez sodelovanja Italije tudi Nemci ne bi napadli Jugoslavije in bi se prej usmerili na Moskvo. Mogoče pa za nekatere prav zato ni pomembno, kaj se je zgodilo prej in kaj pozneje, kaj je bil vzrok in kaj posledica.

Italijanski optanti in begunci ali ezuli, kot jih imenujejo, so se ob podpori italijanske desnice pa tudi levice in še koga od zunaj prerinili v vse odločilne pore italijanske družbe in države, v Trstu pa postavili monolitni zid. A ne gre samo za italijanski nacionalizem in pozabljen zgodovinski spomin, ki ga zaradi močnih interesov zahodnega bloka niso oprali s povojno katarzo, ampak še za kaj drugega ‒ tudi za stalno potrebo po iskanju zunanjega sovražnika. In kaj je na zahodu po 47

hladni vojni in vseh televizijskih nadaljevankah, v katerih nastopajo Igorji in Borisi, bolj preprosto kot pa oklicati Slovane za genocidne barbare.

Navidezno enotna Italija je zelo heterogena, razdvojena med severom in jugom, med novimi in starimi separatizmi in tudi med levico in desnico, tam ne skrivajo ne črnih in tudi ne rdečih zastav. Nihajo celo med željo po samostojnosti in podrejenosti velikim, nekateri bi zelo radi ostali sproščeni tradicionalni Mediteranci, drugi pa podjetni Evropejci. Še bi lahko naštevali, kot na primer: prepustiti se valu novih beguncev in izkoristiti njihovo bedo ali se zapreti v svoje srednjeveške gradove. Ob novih sodobnih ezulih so tisti prejšnji postali simbol italijanstva, ki jih združuje, Trst najbolj italijansko mesto v Italiji, Verdijev Zbor sužnjev iz opere Nabucco pa narodova himna. Vse to še vedno združuje ponos na rimski imperij, kulturo renesanse, Garibaldijev pohod in žal tudi bolne sanje fašistov po nadvladi vsemu svetu …

ali vsaj nad malimi manjvrednimi sosedi …

Zakaj pa slovenski eksodus ni znan? Jugoslavija in Slovenija takrat naših primorskih beguncev nista vabili.

V matični domovini jih niso sprejemali z odprtimi rokami, celo bali so se teh z levičarskimi idejami okuženih Primorcev, pa ne samo zato, ker so ljudem odžirali delo.

Nekateri so se morali po prebegu v Jugoslavijo skrivati, levičarji in komunisti v takratni Jugoslaviji niso bili zaželeni. Tako kot v Italiji so čez nekaj let tudi v Jugoslaviji prepovedali komunistično stranko in počasi sprejemali doktrino fašizma. Spomnimo se »Obznane«.

Takrat ni bilo interesov hladne vojne in Amerika ni imela razloga, da bi na te begunce kazala s prstom kot na žrtve njihovega skupnega sovražnika fašizma in nacizma. Tem beguncem in Jugoslaviji ni pomagala, kot je kasneje optantom in Italiji. Ti begunci so bili matični domovini predvsem v napoto.

48

To je bil tudi čas velike gospodarske krize, množice, ki so iskale delo, so iskale tudi informacije o sovjetski revoluciji, srednji sloj se je utapljal v zabavah iz obupa, bivši bogataši so delali samomore, novi so kovali načrte, kako na oblast. Ljudje so občudovali filmske utvare, se skrito poosebljali s filmskimi junaki in se predajali omamni glasbi ter visokim besedam politikov, ki so prihajale iz radijskega aparata in jim obljubljale boljšo prihodnost. Kogar niso prepričali politiki in duhovniki, so ga ob koncu krize prepričali nova delovna mesta, radio in filmi, ki so poleg »svoje resnice« začeli graditi tudi novi svet iluzij. Ob novem gospodarskem razcvetu se je ameriška gospoda rada vozila in kazala skupaj z novo italijansko politično buržoazijo na krovu paradne Mussolinijeve potniške ladje Rex, simbola novega od države vodenega kapitalističnega reda, ki ga je zelo uspešno uvajal fašizem. Ameriška industrija je celo opremljala Mussolinijevo armado, ki se je podala na nove kolonialne avanture v Afriko, in jih je tja vozila s svojimi ladjami. Še največ so zaslužili Angleži, najprej so dobili plačilo v zlatu za prehod čez Sueški prekop, nato pa po porazu Italije vse tiste ameriške kamione in neokolonialno nadvlado na tem rogu Afrike. To so plačale tudi italijanske žene, ki so za ta podvig »prostovoljno podarile« Italiji svoje zlate poročne prstane. Moji noni sta ju pravočasno skrili.

Italija, Nemčija in Japonska so postajale simbol hitrega napredka, moči, novega reda, v katerem pa ni bilo prostora za male narode in manjšine, a ne samo narodne, ampak tudi politične, socialne, vse tiste, ki so motile ponos tega vzpona velikih dominantnih narodov. Slovenci v Italiji so morali zatajiti svoj narod, sprejeti vlogo novih sužnjev. Tiste, ki niso sklonili glave, so zaničevali, pretepali, preseljevali na jug Italije ali celo pobijali. Za marsikoga je bila prava rešitev le beg. Bežali so kot tihi drobni dež, ponoči na skrivaj čez mejo. V tuje kraje svoje domovine so prišli previdno, da jim ne bi kdo očital, da 49

jim odžira delo, ali pa da ne bi koga zaprli zaradi njegovih političnih idej. Oni, ki so odhajali z ladjami čez oceane, so morali v italijanščini izjaviti, da gredo s trebuhom za kruhom, čeprav jih je kot Slovence od doma preganjal predvsem strah pred fašizmom. Četrt stoletja je trajal ta njihov eksodus.

V svetu je žal veliko društev preganjancev, deportirancev, beguncev in izgnancev. Vsaka vojna in celo politične in gospodarske krize povzročajo večje ali manjše migracije. Kadar morajo ljudje zapustiti dom, je vedno hudo, najbolj hudo pa je, ko jih kdo prežene, odvede s ciljem, da jih bo izbrisal ‒ njih, njihovo politično skupino ali narod. V Italiji se govori samo o istrskih in dalmatinskih optantih in ob dnevu holokavsta še o tem, kaj so njihovi sovražniki Nemci počeli Judom. Celo to, da se je polovica italijanskega prebivalstva škornja izselila v Ameriko in druge čezmorske dežele, ni več pomembno.

Za izseljevanje Slovencev iz Kraljevine Italije ni bil kriv samo fašizem, ampak na splošno italijanski nacionalizem, s katerim je bil ta narod že prej zelo prežet.

Iz tega izhajata tudi njihov vzvišeni odnos do drugih barbarskih narodov in poniževanje Slovanov – »Schiavov«.

Če tega ne bi bilo, tudi fašizem ne bi mogel doseči takega razmaha. Danes poizkušajo italijanski politiki, večina novinarjev pa celo umetniki dokazati sebi in svetu, da so bili oni samo žrtev nacizma. V Italiji so začeli požigati kulturne domove Slovencev in jih pobijati že dobrih deset let prej, preden je Hitler prišel na oblast, in 18 let prej, preden je začel zažigati sinagoge.

V Italiji se je prisilno preseljevanje Slovencev in Hrvatov pa tudi Avstrijcev začelo, že preden je fašizem prevzel oblast, takoj po prvi svetovni vojni, preostali del Slovenije pa je to občutil šele po prihodu Nemcev. Ti so po okupaciji in Hitlerjevem nalogu »narediti to deželo spet nemško« izgnali ali preselili več kot 60.000 Slovencev.

Pobijanje, preganjanje in izseljevanje so najbolj 50

učinkovite metode potujčevanja zavojevanih dežel, šolska in kulturna prevzgoja sta učinkovita nadgradnja šele po uporabi sile. To so prvi spoznali Primorci, ki so bili v tem času tudi večkratne žrtve, najprej Italijanov, nato Nemcev, v Prekmurju tudi Madžarov, številni celo svojih slovenskih rojakov.

Moji sogovorniki bodo pripovedovali o tem svojem primorskem prostoru, o zgodovini, ki so jo sami doživeli, o premikih meja, sovraštva, preseljevanju ljudi, požiganju, pretepanju, mučenju, pobijanju in poskusih razvrednotenja posameznika ter kulturnega in nacionalnega genocida manjšine ali celo celega naroda.

Pripovedovali bodo najprej o tem, kar se je zgodilo prej, nato pa o tem, kar je temu sledilo.

Politična propaganda je opravila svoje, vsaj naša novejša zgodovina je v našem vsakdanjiku že skorajda pozabljena ali najmanj spreobrnjena. V šoli se o tem učijo vedno manj, mediji pa kakor kateri, večina skrbi, da jim bodo tisti, ki so na oblasti, dali denar. Sicer pa zgodovino pišejo zmagovalci in zmagovalci zadnje vojne, to je hladne, so tudi Italijani. Imajo tudi veliko več nacionalne zavesti, jasen pogled na nacionalni interes in na zunanjo politiko. Ste kdaj prebrali, slišali ali videli, da bi italijanska nacionalna televizija ali večji dnevnik poročal o naši delegaciji, ki je obiskala tamkajšnje zapore, mučilnice in koncentracijska taborišča, da bi komu od slovenskih pregnancev ali taboriščnikov dali besedo, da bi razlagal svoj pogled, tako kot oni počnejo na naši televiziji? Ne, nikoli, preboj v njihovo javnost je uspel le pisatelju Borisu Pahorju, ki se mu niso mogli več izogniti.

Njemu pa so dali besedo, ker je bil v nemškem taborišču smrti, torej v taborišču njihovega okupatorja, in ker so nasedli na visoko kulturo.

51