LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Fašizem

Fašizem se je kot skrajna totalitarna desničarska ideologija in politična praksa najprej razvil in uspel v Italiji in se nato razširil po svetu kot alternativa svobodomiselnosti, delavskemu gibanju, socializmu in komunizmu pa tudi humanizmu. Strategijo svojega boja za popolno in edino oblast je utemeljil na večvrednosti lastnega naroda, svoje rase in celo na pravici do iztrebljanja drugih, ki jih ima za nižje. To najvišjo skrajnost je dosegel v nemškem nacizmu. Pri fašizmu in njegovih razvojnih oblikah gre za nadgradnjo znane stare doktrine »od boga izvoljenega ljudstva, ki ima večje pravice od ostalih«. Fašizem je deviantna oblika kapitalizma, posebna oblika kolonializma in 26

imperializma, najvišja stopnja kolonialnega rasizma, ki manjvredne narode postavlja v novo razvitejšo obliko suženjstva, združljivega s kapitalizmom. Spomnimo se na abesinski vojni in Libijo, prva svetovna vojna pa teh vprašanj in želja po novi delitvi sveta ni razrešila, ampak samo še zapletla, saj poražena Nemčija in celo zmagovita Italija nista dobili kolonij, poleg tega je Lenin dokazal, da je možna tudi socialistična država. Kot nasprotje diktaturi proletariata se je nato razvila fašistična diktatura, ki razvija državi podrejen kapitalizem in obratno, nato pa jih združuje v eno. Še največ pa pove znani Mussolinijev rek: »Država je vse, ničesar ni zunaj nje, nič ni proti njej.«

Po prvi svetovni vojni so razvoj fašizma spodbujale desničarske sile, ki so v njem videle najboljšo obrambo pred razvojem delavskega gibanja in marksizma, zlasti pa v strahu pred brezbožnim boljševizmom. Prve oblike fašizma so se sicer pojavile že pred oktobrsko revolucijo, že po francoski revoluciji oziroma pariški komuni, a se v Franciji niso mogle prijeti. Z njimi so hoteli zatreti tudi vedno bolj svobodomiselne ideje novega buržoaznega sloja izobražencev. Krivdo za razmah fašizma v Italiji bi moral prevzeti predvsem italijanski kapital pa tudi Vatikan ali vsaj del njegove kurije. Njegovemu razmahu so botrovale tudi angleška in ameriška politika in politika preostalih velikih imperialističnih držav, ki jih je pretresala nova gospodarska kriza in so videle rešitev v redu, disciplini in fašizmu. Takratne italijanske oblasti so omogočale militantnim skupinam ljudi, ki so bili kljub zmagi osramočeni v zadnji vojni, združevanje v pretepaške paravojaške enote ali škvadre, nošnjo orožja in proste roke pri teroriziranju prebivalstva. Izkoriščanje in revščina sta zlasti na jugu Italije sprožila pravo množično izseljevanje čez oceane in delavske upore. Fašizem je ponujal rešitev v disciplini, javnih delih, oboroževanju in osvajalnih vojnah. Da bi pritegnil množice, je od socializma prevzel veliko socialnih zahtev, a se je s svojim 27

populizmom razvijal predvsem kot orodje velikih zemljiških posestnikov, kapitalistov, kolonialistov, birokratov državnega kapitala in tudi cerkvenih mogotcev.

Pojem fašizem izhaja iz besede fascio, to je butara, v kateri posamezne sicer zlomljive palice postanejo neuničljive, seveda če so med seboj trdo povezane, in še posebno če jim dodamo sekiro mesarico. V umetnosti je razvoj fašizma najbolj razumljivo prikazan v znamenitem Bertoluccijevemu italijanskem filmu Novecento (Dvajseto stoletje), drugi del te zgodovine pa dokumentarno v angleškem Fascist legacy (Fašistična zapuščina, BBC).

Italijanski fašizem se je zgledoval po militarističnem imperializmu antičnega Rima, ki je zavojeval skoraj ves takrat znani svet. Premagal in zasužnjil je tudi antično Grčijo, zibelko demokracije, ter po nesreči ali pa ne uničil največjo zakladnico znanja v Aleksandriji. V širšem pomenu z izrazom fašizem označujemo vse sisteme vladavine, ki se zgledujejo po italijanskem fašizmu, izhajajo iz njega ali so mu podobni: Hitlerjev nacizem, Francov in Salazarjev falangizem, Quislingov in Szálasijev fašistoidni kolaboracionizem ali Pavelićevo ustaštvo, Mihajlovičevo četništvo, Rupnikovo domobranstvo in še bi lahko naštevali, seveda je vprašanje zgodovinskih kriterijev. Sem lahko zagotovo štejemo tudi klerofašizem, ki ni bil prisoten samo v Španiji in na Portugalskem, ampak tudi na Hrvaškem in pri nas v ljubljanski pokrajini. Spomnimo se samo dveh skrajnežev: meniha Tomislava Filipovića - Majstorovića iz Jesenovca in

kurata Petra Križaja z Urha. Posebna oblika fašizma je bil tudi japonski imperializem, ki je temeljil na prepričanju o večvrednosti japonskega naroda. Tako je fašizem splošen in skupen izraz za ideologijo, doktrine, politična gibanja in prakse pa tudi za politične sisteme in države, v katerih se kažejo izrazito protidemokratične, totalitarne in avtoritarne težnje ter genocidno vedenje do drugih.

Prilagojeno času si je fašizem za boje v »novi areni« izbral 28

nove barbare Afričane in Slovane, namesto kristjanov pa komuniste, nacizem pa poleg teh še bogate Jude.

Desničarska politika in nekateri mediji so vsebino pojmov fašizem in nacizem zožili na diktaturo in antisemitizem. Res je bilo v drugi svetovni vojni pobitih šest milijonov Judov, in prav je, da o vsaki priložnosti opozarjajo na ta holokavst, vendar vseh žrtev vojne je bilo 60 milijonov. Ti, ki so razvijali fašizem, tega niso počeli zaradi poveličevanja lastnega naroda, rase ali želje po iztrebljanju drugih narodov, to je bila le metoda, kako pritegniti množice. Njihov pravi cilj je bil in je še vedno zatiranje kakšne koli svobodomiselnost in vzpostavitev militantne družbe pod enim in edinim vodjem ter ideologijo, da bodo lahko tako podjarmili ves svet. Gre za politično in gospodarsko nadgradnjo ideologij in njihovih strategij, ki izvirajo iz raznih ver, ki hočejo zavladati svetu kot ena in edina resnica in oblast.

Fašizem je zelo kompleksen politični, družbeni, gospodarski in celo kulturni pojav, ki je zelo odvisen od časa in prostora, v katerem se je pojavil in razvijal, pa tudi od ljudi, ki so ga vodili. Do današnjih dni je mutiral v številne neofašistične in postfašistične oblike, ki jih lahko zasledimo pri nekaterih političnih ali drugih organizacijah ali posameznih politikih. Zaradi zmage protifašistične koalicije med drugo svetovno vojno, političnih, sodnih in splošnih medijskih obračunov njegovih dejanj, zlasti holokavsta, pa sedaj zelo skriva svojo fašistično genezo in izpostavlja samo nekaj posameznih elementov, med katerimi je najbolj opazna želja po totalni oblasti. Ta in še nekatere druge značilnosti, ki bodo naštete, so prisotne tudi v nekaterih komunističnih diktaturah, vendar je najpomembnejša razlika v izvorni ideji o diktaturi delavskega razreda, torej večine nad manjšino (kapitalisti), čeprav se je izrodila v diktaturo posameznega voditelja ali manjšinske stranke nad večino, nadalje v odnosu do lastnine nad kapitalom in seveda do drugih narodov, ras, manjšin in tudi religije. Vsem diktaturam 29

pa je enak odnos do človeka kot posameznika, ki je v njihovih velikih željah po popolni oblasti nepomemben, svoboščine pa so največje krivoverstvo.

Za fašizem je zelo značilen poudarek na kultu osebnosti. Njihovi voditelji se obkrožajo samo z zvestimi

»vojaki«, kažejo narcisoidne in psihopatske lastnosti, radi so v središču pozornosti. Oblast in kapital si prilaščajo z zavajanjem demokratične večine, za doseganje ciljev jim ni žal žrtev. Nagnjeni so k militantni organiziranosti, prisvajajo ali postavljajo si svoje pretepaške skupine, milice ali celo vojsko, podrejajo si medije in sodstvo.

Izhajajo iz nacionalizma, sovraštva do sosedov ali tujcev, drugih ras, spreminjajo in prilagajajo zgodovino, širijo sovraštvo do vsega svobodomiselnega in miroljubnega, demokracijo pa vidijo samo kot sredstvo za osvojitev oblasti (potem ko zmagajo na volitvah, ni več pomembna).

Izredno napenjajo politično propagando, ki ločuje ljudi (kdor ni z nami, je proti nam), še vedno izhajajo iz laži, jih ponavljajo in potvarjajo resnico na vse mogoče načine in obvladujejo množice, razvijajo svoja glasila in napadajo nasprotna. Njihovi oblastniki se obkrožajo s strokovno nesposobnimi, vendar oblasti željnimi ljudmi, ki so prej ali slej poplačani za svojo lojalnost stranki ali šefu.

Njihovo osvajanje oblasti temelji na delitvi političnega in vojnega plena. Za pohod na oblast se poslužujejo strahu, glede na razmere tudi anarhizma in terorizma, pri političnem prepričevanju pa ponavljanja laži in izpostavljanja le delnih resnic, populizma in demagogije.

Poudarjajo red, disciplino, protikomunizem. Za lažjo manipulacijo množic spreminjajo zgodovino, postavljajo svoje heroje, med nasprotniki pa sovrage. Za hitre zmage in uspehe napadajo šibke socialne in narodnostne manjšine, uporabljajo sovražni govor in diskreditacijo nasprotnikov. Danes se fašizem skriva tudi za farso demokracije, verskimi in ideološkimi fanatizmi in celo lažnim domoljubjem. Norveški fanatični morilec Anders 30

Behring Breivik je le sodobni ekstremni fašistični eksces, ki samo zamegljuje preživete fašistične ideologije.

Vojna v Bosni in Hercegovini je bila obračun med različnimi mutiranimi ostanki domačih fašizmov iz druge svetovne vojne, ki jih je revolucionarno vodstvo nekdanje Jugoslavije s skritimi čistkami po vojni samo pometlo pod preprogo. Narod mora sam razčistiti s svojimi dejanji, tako kot so svojo katarzo doživeli Nemci po drugi svetovni vojni. Italijani se niso »očistili« ne po prvi in niti po drugi vojni. Zakaj po prvi, ker je bil poraz na soški fronti prava sramota ali negacija potomcev slavnega rimskega imperija in ker so njihovi generali hoteli oprati ta poraz z zločinom nad svojimi vojaki. Njihovi fašisti so to slavili kot domoljubno dejanje, Mussolini pa je morilca lastnega naroda generala Cadorno povišal v maršala. Njihova končna vojaška zmaga je bila tudi moralni poraz, saj so v takratnem svetu velikih deklariranih vrednot poštenja izdali svoje nekdanje zaveznike. To so bile njihove prve rakave celice.

Fašizem lahko najbolje razkrijemo, če analiziramo njegove začetke. Italijanski fašisti, ki so se organizirali v militantne škvadre (udarne skupine razbijačev in pretepačev), so najprej napadali delavske, socialistične in komunistične voditelje in organizacije. Prvi večji skvadristični napad v Italiji je bil leta 1919 v Milanu na uredništvo socialističnega časopisa Avanti (naprej), ki ga je pred tem vodil Benito Mussolini. Kmalu zatem so

»arditi« (drzni) že v Trstu izzivali otroke delavcev, razdejali Delavski dom in napadli tiskarno časopisa Il Lavoratore (Delavec).

Leta 1920 so v Trstu ustanovili prve prave oborožene fašistične čete v Italiji. Te čete in razne skupine ali škvadre so že istega leta začele napadati levo usmerjene delavce, nato pa so svojo ost preusmerile na Slovence, Hrvate in druge Slovane ter začele požigati slovenske narodno-kulturne domove v Trstu in okoliških krajih.

31

Danes se omenja predvsem požig slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920, vendar so v tistih letih po nekaterih podatkih požgali in porušili, napadli in poškodovali več kot 130 stavb slovenskih društev, napadali so tudi slovenske banke, trgovine in delavnice, večkrat so razdejali prostore časopisov Edinost in Delo, 20 delavskih zbornic in več zadrug, tudi v Kopru, Izoli, Piranu in v manjših krajih. Škvadre so bile motorizirane, oborožene s strelnim orožjem in opremljene s posodami bencina in ricinusovega olja ter s palicami.

Policija in vojska sta s svojim odnosom do dogajanja jasno pokazali, na kateri strani sta. Anarhični teror se je širil in krepil do volitev in še naprej, dokler si fašisti niso prisvojili popolne oblasti, zatem so ga spremenili v novi zakoniti državni red. Še hujši je bil poizkus izbrisa slovenskega jezika oziroma kulture, sledile so akcije, zakoni, prepovedi vsakršnega delovanja slovenskih narodnih, gospodarskih in kulturnih institucij ter njihovega delovanja, temu pa je sledilo sistematično preganjanje. V tem času je očitno dozorelo spoznanje, da je za uspešno razpihovanje idej fašizma še najbolj učinkovit napad na narodnostne manjšine, iztrebljanja nižje rase pa so se naučili že v Libiji.

Italijanski fašizem je izvorni. Ta se je izoblikoval že pred španskim, nemškim in japonskim ‒ že takoj po

»veliki vojni«. Porušeno povojno moralo in revščino, nato še gospodarsko krizo je znal še najbolje izkoristiti spreobrnjeni socialist Benito Mussolini, ki je z zahtevami po redu pritegnil in organiziral nestrpne škvadriste, z izpostavljanjem populističnih idej socializma pa mu je uspelo nevtralizirati in nato pritegniti najbolj nezadovoljne množice. Ta je celo po propadu fašistične Italije leta 1943 svojo marionetno Salojsko republiko imenoval Republica Sociale di Salo, torej socialna republika, ne pa fašistična. Italijanski fašisti so svoj populistični balon napihovali z najsodobnejšimi 32

propagandnimi sredstvi, časopisi, radiem in filmom ter prepričevali svoj narod, da so nasledniki velikega rimskega cesarstva in zato več vreden in bolj kulturen narod, ki ima pravico do prevlade v svetu, sploh pa nad sosednjimi barbarskimi Slovani.

V nasprotju z nacisti, ki so svoj nacionalistični stroj hranili predvsem s poveličevanjem lastne rase in zahtevo po iztrebljanju manjvrednih, je italijanski fašizem poskušal »barbare« poitalijančiti in jih kot najnižji sloj izkoristiti za ceneno delovno silo ali topovsko hrano, množice pa počasi utopiti v italijanstvu ter tako povečati narod (žal ta doktrina še vedno deluje pri asimilaciji). So pa bili zelo vplivni tudi tisti, ki so videli rešitev slovanskega vprašanja v koncentracijskih taboriščih, od katerih sta danes najbolj znani Rab in Gonars, pa tudi v krematoriju tržaške rižarne. Mladi italijanski zgodovinar Davide Conti pravi, da je Italija postavila 200

koncentracijskih taborišč, v katerih je bilo zaprtih več kot 98.000 Jugoslovanov. V naših krajih, ki jih je po razpadu fašistične Italije okupirala Nemčija, je mučilnice, zapore in Rižarno še naprej polnila tudi italijanska policija z Guelijem in Collottijem na čelu, pazniki in rablji so bili Italijani, da ne naštevamo ostalih kolaboracionistov od Guardie Civice do X MAS. Tako lahko govorimo tudi o etnocidni in genocidni politiki fašizma.

Fašizem je znal zelo dobro nagraditi svoje privržence, veliko bolje kot kateri koli sistem do takrat, dobili so delo, otroci šolanje ipd. Nagrajeval je tudi spreobrnjence in janičarje, vsakega ki je stopil v stranko in častil novega Nerona, ki si je domišljal, da je Julij Cezar: tako so na primer Josipu Kobolju zgradili v Žusterni pri Kopru celo pomol za njegovo barko »Menefrego«. Pri tem so se seveda morali posebno izkazati, da so vredni njegovega zaupanja, tako so se dokazovali kot krvniki in ječarji lastnega naroda. Kako, kasneje.

33

Težko je primerjati tudi grozote fašizma in nacizma, vendar dejstvo je, da se je Hitler učil in zgledoval po Mussoliniju in njegovih fašistih, katerih sovraštvo in junaštvo sta izhajali iz poniževanja Slovencev, že veliko prej, preden je prišel na oblast in začel pregon Judov in holokavst. Tudi Hitler je zavajal množice s svojo lažno socialistično usmerjenostjo, saj je svojo stranko preimenoval v Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko in kot lažni levičar napadel svoje politične nasprotnike. Prva taborišča je napolnil s socialisti in komunisti Weimarske republike, to je povojne Nemčije, in celo z borci španske republikanske armade, kar so mi potrdili tudi nekateri intervjuvanci.

Italijanski fašisti so v Julijski krajini kmalu odkrili posebne nasprotnike, ki sicer niso bili nazorsko ali politično opredeljeni, ampak samo domoljubno in nacionalno, poleg tega so bili tudi zelo korajžni za tiste razmere – to so bili mladi borbeni tigrovci. Očitno je že Mussolini ugotovil, da se množice najbolj obvlada s strahom in da je lahko majhna manjšina idealen bavbav, še zlasti če jo povežeš z rimskim prastrahom pred barbari. Kasneje, ko so Slovence in Hrvate povezovali s komunizmom, so prenesli nekatere politične procese v Rim, da so lahko s propagando delovali po vsej državi. Pri ustrahovanju pa je najboljša obramba pogumen upor, ki ljudem vrača upanje. Čeprav se takrat ta specifični upor manjšine ni mogel razplamteti, je vsaj ohranjal iskro pod pepelom.

Fašizem je že v Italiji prav na začetku sprožil protifašizem. Ta je po eni strani dobil značaj boja za priborjene svoboščine in splošne kulturne vrednote, po drugi pa značaj razrednega boja proti najnovejši obliki grobega državnega kapitalizma. Oba sta se bolj ali manj prepletala, saj je šlo za skupni boj proti istemu zlu.

Čeprav je vrh Katoliške cerkve sprejel fašizem (nekateri trdijo, da ga je pomagal postavljati), ga napredna duhovščina, ki je ostala povezana s svojimi verniki, ni 34

sprejemala, sploh pozneje po povezavi fašizma s Hitlerjevim nacizmom. Protifašizem je tako vse od začetka združeval svobodoljubni, kulturni in razredni značaj boja proti skupnemu zlu. Protifašizem na Primorskem pa ima v nasprotju z drugimi deželami izjemno močan ali celo odločilen narodnoobrambni značaj. Organiziran odpor ljudi v organizacijah Mladina, Borba in TIGR kakor tudi Slovencev v KPI, nato SKOJ in KPS, v terenskih odborih OF ter celo v Zboru svečenikov sv. Pavla je bil splošen, avtohton in naraven odziv na etnocidni značaj fašizma.

Za naše ljudi je bil boj za pravice manjvrednih in izkoriščanih, za svobodo in samoohranitev.

Pa še to: kako razumeti, da so lahko Italijani, ki jih sicer osebno poznamo kot dobre ljudi, počeli take grozote.

Totalna propaganda pač počasi spreminja tudi naravo ljudi, zlasti če so za to primerne materialne razmere, v katerih živijo. To zmore spremeniti tudi tako tradicionalno zasidrano kulturo gostoljubnosti in dobrovoljnosti italijanskega naroda in njihovo dobrosrčnost, ki so jo na jugu Italije spoznavali tudi naši primorski pregnanci in vojaki. Zamislite si revščino, poraz pri Kobaridu, gospodarsko krizo, izseljevanje naroda, vso prefinjeno in bombastično propagando ‒ kako v teh razmerah odmeva Mussolinijevo geslo: »Bolje živeti en dan kot lev kot pa sto let kot ovca.«