LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Slovenski eksodus

Pojem eksodus izhaja iz stare grščine, pomeni pa odhod, vendar je dobil s Svetim pismom in odhodom Izraelcev iz Egipta nov pomen množičnega odhoda, izselitve zaradi političnih razlogov. Zakaj so odšli? Ker so živeli kot sužnji in »ker jim je Bog obljubil novo deželo«.

Naši sosedje ga dosledno uporabljajo za izseljevanje Italijanov iz Istre in Dalmacije po drugi svetovni vojni.

Vendar to niso bili sužnji, ampak bivši gospodarji, katerim so se sužnji uprli. Pri biblijskem eksodusu gre torej za prostovoljno odločitev na osnovi družbenih in političnih razmer.

Pri izseljevanju primorskih Slovencev in istrskih Hrvatov po prvi svetovni vojni pa ne gre samo za množično izseljevanje, ampak za bežanje v strahu pred pretepi ali ricinusovim oljem, za prisilno izseljevanje, izganjanje iz domov, preganjanje, aretacije in deportacije v zapore in taborišča – gre za prave grozote, o katerih nam bodo pripovedovali moji sogovorniki. Italijanska politika jih je po vojni prekrila z načrtno propagando eksodusa Istranov, ki so jo do vseh skrajnosti napeli s fojbami. Besedo eksodus so tako povezali z barbarstvom in genocidom ter ji spremenili pomen za nekaj zelo hudega, nekaj takega, kar so oni sami resnično naredili našemu narodu.

Da pojasnimo še nekatere druge pojme, povezane z migracijami, to je z raznimi in različnimi selitvami, saj že sami po sebi pojasnjujejo vzroke oziroma vsebino selitve: 20

Izseljenci so se odselili ali preselili od doma in se naselili drugje; ljudje so se selili v Ameriko s trebuhom za kruhom. Begunci so morali bežati zaradi političnih ali drugih groženj in nevarnosti, sicer bi se jim lahko kaj hudega zgodilo. Primorci so bežali v Jugoslavijo pred fašističnim terorjem, fašistični zločinci so po razpadu Italije bežali z zasedenega ozemlja, ker so se bali maščevanja. Izgnanci in pregnanci so morali zapustiti svoj dom na ukaz, zahtevo ali s silo, bili so konfinirani (izgnani) na jug Italije ali pa deportirani (odpeljani) v nemška taborišča. Optanti so se selili na osnovi lastne opredelitve, torej so na osnovi dogovora optirali za eno ali drugo državo in se odselili.

Italijani svoje izseljence iz Istre in Dalmacije, ki so v veliki večini optanti (razen nacionalistov, fašistov, vojnih zločincev in raznih kolaboracionistov), imenujejo esuli, to je pregnanci. Tu med domačini jim rečemo ezuli, vendar s pomenom emigranti, ki jim je propaganda hladne vojne dodala predznak pregnanci. Če bi napisali esuli, bi jih morali napisati v narekovajih, ker dobro vemo, da so predvsem optanti, ki so bili žrtve politike, ne pa nasilja, vsaj takega ne kot mi Slovenci. Ezuli imajo med Slovenci v Italiji tudi negativen prizvok privilegiranih priseljencev, ki so spremenili narodnostni značaj slovenskega narodnostnega ozemlja.

Prve zelo jasne znake političnega eksodusa Slovencev zasledimo že pred prvo svetovno vojno, in sicer v slovenski Benečiji, ki se je odločila za priključitev k Italiji, a so ljudje zelo kruto spoznali italijansko raznarodovalno politiko, ki ni temeljila samo na načrtnem poitalijančevanju, ampak tudi na pritiskih za izseljevanje.

Tako na primer Gian Carlo Bertoluzzi v zgodovinskem pregledu izseljevanja ugotavlja, da se je iz te pokrajine med letoma 1906 do 1912 izseljevalo vsako leto več ljudi (brez opredelitve narodnosti), in sicer od 6000 do 10.000

na leto, in to predvsem v Avstro-Ogrsko, Nemčijo, Srbijo, Romunijo in celo Turčijo, kasneje še Švico in Francijo. To 21

torej ni bilo samo preseljevanje s trebuhom za kruhom v Ameriko, ampak bežanje k političnim zaveznikom.

Sama druga svetovna vojna (1914‒1918) je zaustavila ekonomsko emigracijo ljudi, vendar je pospešila politično ali točneje sprožila zgodovinske krivice, ki so jo pospešile.

Ta vojna je bila svetovni spopad za nova ozemlja med silami antante, ki so jo sestavljale Francija, Rusija, Kraljevina Srbija, Združeno kraljestvo in ob koncu še Združene države Amerike, ter centralnimi silami osi, na strani katerih so se bojevale Avstro-Ogrska, Nemčija, Italija, Turčija in Bolgarija. Izvirni greh je v tajnem Londonskem paktu s 26. aprila 1915, s katerim je Italija v zameno za Južno Tirolsko, Trst, Goriško, Gradiško, velik del Kvarnerja z otoki, dalmatinska mesta in dele obale v Albaniji obrnila hrbet svojim dolgoletnim zaveznikom iz sil osi in vstopila v vojno na strani antante.

Kot je znano, je po koncu vojne in razpadu velike Avstro-Ogrske nastala tudi nova Država Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Kraljevina Jugoslavija), ki pa je Italija ni hotela priznati, ampak je poskušala zasesti slovensko ozemlje do Ljubljane in vso Dalmacijo. V Sloveniji so jim te namere preprečili srbski prostovoljci pod poveljstvom podpolkovnika Stevena Švabića, najbrž pa je bil v ozadju tudi Borojević. Menda nad njunimi idejami, da bi zapodili Italijane na ono stran Soče, takratne oblasti v Ljubljani in Beogradu niso bile navdušene.

Italijanski pesnik in nacionalist d'Annunzio pa je imel za sabo narod in državo, ki sta vedela, kaj hočeta, in je tako leta 1919, dva dneva po formalni ukinitvi Avstro-Ogrske, z iredentisti nasilno osvojil Reko, ki je bila začasno pod protektoratom mednarodnih sil antante. Te se niso uprle. Nato sta novonastala Kraljevina SHS in Kraljevina Italija 12. novembra 1920 v Rapalu podpisali mirovno pogodbo, s katero je Italija v zameno priznala novo sosednjo državo. S pogodbo je bila določena tudi meja med državama, s katero je Italija dobila tretjino 22

slovenskega etničnega ozemlja, Istro in del Dalmacije.

Tako je Italija s svojo diplomacijo, zavezniki in agresivnostjo dosegla razmejitveno črto Mangart–Triglav–

Krnice pri Novakih–Špehovše–Hotedršica–Planina–

Snežnik–Reka. Pripadli so ji tudi otoki Srakane, Unije, Cres, Lošinj, Lastovo, Palagruža in mesto Zadar. Na oni strani je na osnovi starih štetij prebivalstva, po podatkih iz enciklopedij, ostalo več kot 360.000 Slovencev, vključno z beneškimi, skupaj s Hrvati pa čez 500.000.

Nova meja je bila za primorske Slovence veliko razočaranje. Vsa velika pričakovanja o pravični razmejitvi, veliki upi tržaških, goriških in drugih primorskih Slovencev pa tudi številnih Hrvatov in Slovanov, ki so živeli na tem območju in ob italijanskem iredentizmu sanjali o priključitvi k novi skupni državi južnih Slovanov, so kmalu padla v vodo. Veliki zmagovalci, še posebno Angleži in Američani, so Italiji morali odplačati dolg, da je obrnila hrbet prijateljem iz vojnega zavezništva, in ji podarili veliko ozemlja, ki je nekoč pripadalo Avstro-Ogrski. Pri tem jih boleča želja večinskega slovenskega prebivalstva sploh ni ganila. Ideje marčevske deklaracije, ki so jih ohranjale in razvijale čitalnice, pevski zbori in razna društva, časopisi in knjige ter besede govornikov na velikih ljudskih taborih za zedinjeno Slovenijo, so za primorske Slovence v trenutku izpuhtele. Prav Primorska, kjer se je razvila najgloblja slovenska narodna zavest, je bila največja žrtev prefinjene igre velikih ‒ na tem malem delu Slovenije je bilo kar osem taborov, v Šempasu, Biljani, Tolminu, Sežani, Kalcu, Kubedu, Vipavi in Dolini, v vsej ostali Slovenji pa deset. Tu je bilo tudi več slovenskih čitalnic in najbrž tudi posvetnih zborov kot v vsej Sloveniji.

Začetek preseljevanja je povezan prav s tem razočaranjem, z novimi razmerami in novimi mejami, vendar s starimi izkušnjami in s starim sovraštvom, ki ga je pred prvo svetovno vojno vcepila že iredenta. To 23

italijansko gibanje, ki je preraslo okvire boja domoljubov za zedinjeno Italijo, ki bi na vzhodu segala le do reke Soče, se je sredi devetnajstega stoletja začelo boriti za priključitev severovzhodnega dela jadranske obale k Italiji. Že takrat so razvijali teorije o manjvrednosti Slovanov in netili nestrpnost ter sovraštvo. Meje Italije so iredentisti videli vedno bolj proti vzhodu, najprej čez Sočo, nato na Raši, v Dalmaciji … . Od tod tudi ideje fašistov, da bi meje zaobjele ves Jadran in nato še Sredozemsko morje in ga kot v času starega Rima spremenile v »Mare nostrum«.

Za novo italijansko oblast so bili posebno moteči bivši avstro-ogrski žandarji, železničarji, učitelji in seveda delavci, ki so bili zelo dobro organizirani. Italijani so na zasedeno ozemlje začeli priseljevati svoje ljudi predvsem z juga Italije. Tu so jim zagotovili stalno delo v tovarnah in na velikih javnih delih, kot so bile gradnje cest proti Reki oziroma Jugoslaviji in melioracije terena za pridelavo hrane za novo veliko kolonialno armado, gradnja vodovodov ipd. S tako imenovano bonifikacijo naj bi v Trst priselili kar 20.000 ljudi, večinoma s Sicilije. Ti so pomembno spremenili narodnostno strukturo tržaških delavcev pa tudi dotedanjo povezanost in tovariško složnost domačih italijanskih in slovenski delavcev, ki so se med seboj kljub različnemu jeziku dobro poznali in razumeli, bili so organizirani v skupnem delavskem gibanju in so zahajali v skupni delavski dom. Sicilijanci niso znali italijansko, kaj šele da bi razumeli tržaščino. V

Italiji je taka razlika med dialekti, kot je bila v Jugoslaviji med jeziki narodov, le da so imeli enako vero in pisavo.

Mešanje prebivalstva je bil dodatni pritisk na uvajanje uradne italijanščine kot edinega jezika. To je zelo motilo tudi nekatere domačine v nedavno še svobodnih mestnih državah, kjer so bili ponosni na svojo zgodovino in kulturo, vendar hitro razvijajoči se kapital je zahteval velika enotna in zavarovana tržišča, to je državo.

24

Italijanska politika, ki je hotela ustvariti monolitno enonacionalno italijansko državo, je seveda rada preseljevala tiste, ki se niso počutili preveč Italijane, med temi tudi Furlane. Kot primer, Vanganel pri Kopru je nastal iz priseljenih delavcev iz Furlanije, ki so ročno z lopatami krčili močvirnati teren in ga spreminjali v polja.

Furlani, ki so poseben narod s svojim jezikom, rečejo lopati »vanga«, ne pa »badile«. Slovenci iz okoliških vasi so ob tem rekli »Vanga dela«. Iz tega časa so tudi nove stavbe, ki so rasle pod Čenturjem in postale naselje Vanganel. To mi je v zanimivi reportaži pripovedoval znani ljudski harmonikar Palmiro Krmac iz Čenturja.

Podobno kot so preseljevali slovenske železničarje in učitelje na jug Italije, so v podeželska mesta v Istri, tudi v Koper, preseljevali sindikalne oziroma socialistično usmerjene delavske voditelje iz večjih italijanskih mest. S

tem so razbijali delavska gibanja, ki so se jih polaščali s svojim fašističnim sindikatom, in opravljali narodnostno bonifikacijo. Tudi v naši soseščini v Kopru sem poznal enega od teh preseljenih Italijanov, ki se v času italijanskega eksodusa ni izselil, dejal je, da mu je dovolj preseljevanja, da ima tu delo, prijatelje in končno tudi socializem, za katerega se je boril.

Fašizem je spreminjal tudi krajinsko identiteto Istre, za svoje priseljence in institucije so gradili po enotnem italijanskem vzorcu, ob cestah so sadili pinje, kmetje so morali krčiti vinograde in sejati pšenico, ki jo bo potrebovala osvajalna armada. Ta pa je zahtevala predvsem vedno večje davke. Država je postavljala svoje monopole, naše ljudi je posebno prizadela prepoved proste prodaje soli in tobaka ter žganjekuhe, to so bili pomembni viri prihodkov vinogradniškega Primorja.

V vedno hujših razmerah fašizma in gospodarske krize so Slovenci in Hrvati začeli razmišljati o preseljevanju ali uporu. Za preselitev ali prebeg so se odločali predvsem tisti Slovenci, ki so si začeli ustvarjati nove družine in na 25

zasedenem ozemlju niso več videli perspektive, za upor pa mladi in tisti, ki niso hoteli zapustiti svojega doma, zemlje in vsega, kar so tu ustvarili njihovi predniki. Ko so v Italiji prevzeli oblast fašisti, so morali bežati tudi njihovi skrajni politični nasprotniki, to je komunisti, v večini so se izseljevali v Argentino. Slovenci, ki so bili v Trstu in Gorici v veliki večini delavci, ki so se morali boriti za svoje razredne in nacionalne pravice, so postali najbolj priljubljena tarča fašistov. Stopnjevali so se teror v šoli, poitalijančevanje imen in priimkov, krajev in celo napisov na nagrobnih spomenikih, pohodi fašistov, streljanje, požigi vasi in kulturnih domov, pretepanje, pitje olja, poboji. Vsemu temu se je pridružil še strah pred mobilizacijo za vojno v Abesiniji ali intervencijo v španski državljanski vojni.

Tiste, ki so se upirali, so zapirali, obsojali na dolge zaporne kazni, konfinacije in usmrtitve. V popolni policijski državi Slovencem ni ostalo drugega, kot da bežijo, da rešijo sebe in svoje otroke.