LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

Preseljevanje

Reveži so vedno morali od doma, ali za hlapce in dekle ali pa vojščake. Nekoč so bili reveži tisti, ki niso imeli zemlje ali pa je bilo preveč otrok pri hiši, da bi jih nahranili. Moj nono Štefan je bil iz razmeroma bogate kmečke družine, a številne. Dvanajst otrok je bilo, zato je moral tudi on po svetu, saj vsi niso mogli ostati na kmetiji, in so ga izplačali. Denarja je bilo vseeno premalo za dobro kmetijo, zato je moral še kaj zaslužiti po svetu.

O svojih fantovskih doživetjih v Budimpešti, na Dunaju in v Franciji bi lahko napisal knjigo. Eden od njegovih prijateljev je šel kot misijonar na Kitajsko, naš sosed pa je bil dvakrat v Ameriki. Tam je hodil delat v rudnik, ko je nekaj zaslužil, se je vrnil domov k družini, najprej si je nakupil nekaj parcel, po drugi vrnitvi pa si je sezidal hišo.

Tudi meni je govoril o Ameriki:

»O Amerika, Amerika. Tam je zlato kar v rekah … Tam ljudje ne hodijo peš v gostilno. Vsak ima svojega konja, in čeprav stanuje na drugi strani ceste, prijaha do gostilne.

Pred njo in tudi pred cerkvijo imajo postavljene dolge žrti, da nanje privežejo konje.«

Točno to sem kasneje videl v kavbojskih filmih.

Ko so v Ameriki začeli zaposlovati tudi tiste, ki niso znali jahati, so se primorski fantje, ki so v Trstu na placu ali pa v pristanišču zaslužili kakšen goldinar, odpravili s parnikom čez ocean. Po večini so ostali tam, vračali so se možje, tisti, ki so dobili delo v rudnikih in niso pozabili na svojo družino. V vasi Rjavče na slemenu Brkinov sem že pred dolgimi leti srečal starčka, ki mi je pripovedoval, kako je kar dvanajstkrat šel s parnikom na delo v Ameriko. Tam je v rudnikih delal eno leto, se vrnil, bil nekaj mesecev doma, nato pa ponovno šel služit čez lužo, in tako naprej. Podobno kot mornarji, ko si po številu njihovih otrok vedel, kolikokrat so bili doma.

14

Ne samo Ameriko, tudi Primorsko imajo nekateri za bogato deželo, toda v tistih časih je bil bogat predvsem Trst. Od njega je živela vsa Primorska, vendar bolje tisti v bližnjih kot oddaljenih krajih. Neka ženica iz Podbrda mi je v oddaji pripovedovala, kako so v hlevih gojili radič za zimo in ga vozili na tržaško tržnico, ne goriško. Gorica je bila pomembno in bogato središče, vendar Trstu se je poznalo pristanišče in vse, kar je vezano na veliko trgovino. Tu so lahko dostojno živeli tudi delavci, še boljše so zaslužili kmetje iz bližnje okolice, od njega so živeli tudi zelo odročni kraji. Neka ženska z Brkinov mi je dejala, da so lahko reveži v Trstu, če drugega ni bilo, prodajali suhljad, ki so jo nabirali otroci po gmajnah in jo vezali v butare. Te so njihovi očetje nesli na Plac od drv (pri Madonnini). Starejši možak z Obrova, ki je vozil seno v mesta, pa mi je zatrdil, da je kar volom prepustil odločitev, če so se obrnili na zahod, je peljal na Plac od sena (pri hipodromu) v Trst, če pa na vzhod, ga je prodal na Reki. Seno je bilo sicer težko pridelati, vendar lahko prodati – vprege kočij in tovornih vozov so šle naprej na seno, ne pa na bencin ali nafto.

15

Plakat, ki je vabil Italijane na izseljevanje v Južno Ameriko z ladjo Duilio, dvojčico ladje Giulio Cesare.

Goriška je bila bolj oddaljena od Trsta, a vendarle tako blizu, da so dekleta in žene z revnih kmetij veliko pogosteje odhajale z ladjami v bogate kraje za dojilje, pestunje in gospodinjske pomočnice. Od tod so znane aleksandrinke. V prvem obdobju sta jih od doma pognala revščina in glad, v drugem pa že strah pred vojno. Do 16

bogatega Egipta, kjer so nekoč pokopavali faraone v zlate krste, je bilo bliže kot do Amerike.

To pa še niso bili begunci, to so bili ekonomski migranti, ki so šli s trebuhom za kruhom po svetu, da bi kaj zaslužili, ali pa so morali, da so preživeli. Tako kot danes reveži z vzhoda in juga prihajajo k nam v bogato Evropo. Begunci so bili tisti, ki so iz bogatega Trsta in Gorice, iz bogatejše Italije, bežali v revnejšo Jugoslavijo, da jih ne bi kdo preganjal, pretepal, zapiral, pobijal, in tudi ali celo predvsem, da bi svojim otrokom omogočili, da ohranijo svoj jezik, kulturo in narod.

To pa so zgodbe o ciklonih lebičev, ki so jih preživeli naši primorski ljudje. O preseljevanju, konfinaciji, beguncih, izgnancih, pregnancih, mladoletnih nabornikih, ki so jih ponoči odpeljali od doma, zgodbe o fašističnem terorju, vojnih grozotah in povojnem razočaranju. To so zgodbe o prvih in pravih ezulih, to je pravih pregnancih, ki jih je agresivna, a prefinjena italijanska propaganda s svojimi mediji popolnoma prekrila z zgodbami o svojih ezulih.

Italijani govorijo o več sto tisoč svojih ljudeh, ki so morali po razmejitvah druge svetovne vojne zapustiti ozemlje, ki so ga pridobili po prvi svetovni vojni z Rapalsko pogodbo, pa tudi tisto, ki so ga osvojili v začetku druge svetovne vojne, vso vzhodno stran Jadrana, od Trsta do Grčije. Pozabljajo pa, da so to vojno tudi izgubili. Njihove številke o več kot 300.000

italijanskih beguncih so pretirane, saj je v Istri ob popisu prebivalstva živelo veliko manj Italijanov, kvečjemu okrog 120.000, po izselitvi jih je ostalo okrog 30.000. Prišteti bi morali še Italijane iz Dalmacije, vendar kako opredeliti tiste Slovence in Hrvate, ki so se zaradi nuje preživetja ali svojih koristi opredelili za Italijane že prej pri popisu, zakaj bi spadal med Schiave. Da ne govorimo o koristih po preselitvi v Italijo. Italijani štejejo k tem, ki so odšli z območja, tudi vse, ki so jih preselili zaradi tako 17

imenovane bonifikacije, mogoče pa tudi vso policijo in vojsko, ki so ju poslali na to območje, vključno s posebnim inšpektoratom.

Tu mimo, čez najbolj stisnjeni del evropske celine med morjem in planinami, so se ljudje premikali in selili in mešali s staroselci že od pamtiveka, Slovani najmanj že 1500 let ali pa še več. Ob milijonskem slovanskem zaledju so imeli Italijani ali točneje Benečani v malih obmorskih mestih slavne Beneške republike popolno prevlado. Tiste bele črte, ki jih vidite v tlaku koprskih ulic in trgov, niso arhitekturni okrasi razvite beneške kulture, ampak spomin na nekdanje oznake, ki so razmejevale prostor glede na status ljudi: po sredini so se lahko sprehajali le meščani, manjvredni kmetje s slovanskega podeželja pa so se lahko gibali le ob robu. To nam je v osnovni šoli pripovedovala starejša že upokojena učiteljica, ki je poučevala na Koprskem že v avstro-ogrskih časih. Italijani so Slovence in tudi druge Slovane imenovali Schiavi, sužnji torej. V teh naših krajih so besedo zapisovali Sciavi in izgovarjali ščavi, italijanski nacionalisti pa so nas razglašali za barbare brez kulture, ki jim seže obzorje le do konca njive, ki jo orjejo, kot je na primer ob koncu devetnajstega stoletja zapisal koprski časnik Egida. Da smo barbari, nas je še leta 2007

kvalificiral celo njihov predsednik Giorgio Napolitano, bivši partizan. Ko je leta 2012 prišel na obisk v naš parlament, se ni opravičil za te besede, kaj šele za vse, kar so nam hudega naredili v času fašizma in druge svetovne vojne. Tistih nekaj stavkov, ki jih je izrekel v iskanju prej pozabe kot sprave, pa njihovi nacionalni mediji niso omenjali. Vendar bodimo realni, ali si predstavljate, kaj bi se v tem primeru zgodilo v Italiji?

Odprli bi Pandorino skrinjico razkola naroda, tako kot se je zgodilo pri nas. Njihovi politiki so državotvorni. To pa ni edini razlog.

Slovenci smo majhen narod, tridesetkrat manj nas je kot Italijanov. Kot obrobni, skrajni zahodni del 18

slovanskega sveta smo bili pod najhujšim pritiskom asimilacije Germanov in Italijanov pa tudi Madžarov. Celo Turki so vdirali sem, a pred njimi so nas zaščitili predvsem drugi balkanski Slovani, ki pa so se kot begunci v velikem številu priseljevali v naše kraje in se pretapljali v Slovence. Marsikdo pa je raje prevzel kulturo in jezik bolj razvitega in močnejšega soseda, gospodarja, pa tudi njihovega načina boja za oblast in novih svetohlinskih moralnih vrednot, ki so skrito dovoljevale kršenje vseh desetih božjih zapovedi. Tako je postal pripadnik višjega razreda ali večvrednega naroda. Tega ne moremo primerjati z današnjo rabo angleščine kot svetovnega jezika. V času vrhunca italijanske prevlade nad našim narodom, to je med fašizmom, so naš materni jezik celo prepovedali, njegova uporaba je bila inkriminirana. Za časa fašizma je bilo poitalijančenih več 100.000 slovenskih in hrvaških imen, priimkov, toponimov, celo napise na pokopališčih so morali spremeniti.

Kdo po svetu ali Evropi pa celo v Sloveniji ve za eksodus primorskih Slovencev, za 100.000 ali 200.000

ljudi, za petino malega naroda, ki se je med obema vojnama s tako majhnega prostora razkropil po vsej nekdanji Jugoslaviji, Evropi, Afriki, Ameriki in Avstraliji?

O eksodusu se sicer veliko govori in piše, vendar o tistem drugem ‒ o odhodu Italijanov iz Istre, Kvarnerja in Dalmacije, ne pa o prvem, o odhodu Slovencev iz Trsta, Gorice, z vse Primorske, ki je ostala za rapalsko mejo, pa tudi Hrvatov iz Istre in z Reke. Gre torej za območje, ki ga simbolizira organizacija TIGR, Trst, Istra, Gorica, Reka, in za čas fašizma ter vojne, ko se je izvajal genocid nad našimi ljudmi z izgoni v konfinacijo, zapiranjem v zapore, mučilnice in taborišča, z vojaškimi vpoklici mladoletnikov in množičnim begom za preživetje. Pa tudi po vojni se ni zaustavilo, na Tržaškem povojnega časa niti ni bilo: že drugi dan, ko so v osvobojeni Trst prišle angloameriške enote, se je začela naslednja vojna, ki jo imenujemo 19

hladna. Ne samo na Tržaškem, hudo je bilo ob vsej meji, slovensko Benečijo pa so skorajda izpraznili. Koliko Slovencev je moralo od doma in na kakšne načine so jih pregnali?