LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

LEBIČ

Lebič ali garbin je nevihtni jugozahodni veter v Jadranu, ki ga spremljajo padavine, za tiste na morju ali ob njem pa je prava huda ura. Italijani mu rečejo libeccio, po slovensko pa njegovo ime spominja na bič, ki poka in seka. Poleti nastane kot veter lokalne termične nevihte. V

drugih letnih časih ima lebič izrazite značilnosti ciklona.

Na severnem Jadranu začne pihati, ko se južno ali jugozahodno pojavi anticiklon, obenem pa se s severa približuje močan ciklon. Takrat začne pihati južni ali jugozahodni veter. Zaradi gibanja ciklona vzdolž Jadrana veter čez nekaj časa naglo obrne smer na severovzhod in doseže nevihtno moč. Temu pravimo lebič.

Jaz osebno se najhujšega spomnim iz zgodnjih mladostniških let, ko sem bil veslač. S širokim četvercem, jolo, smo bili v lepem sončnem vremenu že skoraj pred Izolo, ko me je kot štrokerja naš mladi krmar vprašal, kaj je tisto črno, ki prihaja nasproti po morju iz Italije. Samo krmar je namreč v čolnu sedel obrnjen v smeri veslanja in je lahko videl, kaj je pred nami. Obrnili smo čoln in daleč na obzorju zagledali belo črto penečih se valov in nad njo debelo zaveso črnih oblakov, vmes se je že oblikoval nekoliko svetlejši vrtinec, vodna tromba.

»To je lebič,« je rekel Lino, ki je bil iz ribiške Bošadrage.

» Deči bone, « sem ukazal … in proti Kopru smo zaveslali s tako močjo in usklajenostjo kot še nikoli na nobeni regati. Zmagati je res pomembno, vendar ostati živ … Ves čas smo namreč gledali, kako se nam bliža ogromna črna gmota oblakov. Od najbolj črnega se je do morske gladine pocedila svetlejša zvijajoča se črta. Ko se je dotaknila morja, ga je začela dvigovati v steber in širiti v vrtečo se trombo. V ozadju je nastajala druga in nato tretja tromba. Mi smo buljili v to podivjano morje in z grozo veslali kot še nikoli na nobenem treningu in tudi na regati ne. Kmalu nas je zajel močan veter, tisti beli peneči 7

se valovi, ki smo jih prej videli kot oddaljeno belo črto na morju, pa so nas zalili prav pred pomolom. Naši tovariši so poskakali v morje in nam ter čolnu pomagali na trdna tla.

Skrili smo se v veslarno, ki smo jo sami gradili, in skozi špranje pri vratih opazovali grozo, kakršne še nismo videli. S cikloni lebiča se je morje dvignilo v nebo. Eden od vrtincev je šel čisto blizu nas čez kopališče in udaril po Belvederju, drugi je šel na Trst, tretji pa je zavil proti Sesljanu. Vrtelo se je v vse smeri, lomilo je veje in po zraku nosilo, kar je dobilo na svoji poti. Mendrali so čez obalo in se zaleteli v Kraški rob, kjer so se razbili.

Na Krasu se je lebič umiril, a ker se je shladilo, se je veter začel obračati, zapihalo je s severa, kot da je burin, in udarilo nazaj kot najmočnejša burja. Ta je v morje pometla vse pomendrane liste velikih platan in koprivovcev, ki so rasli ob poti proti Luki in na Belvederju, razne papirje, smeti in celo razbitine s kopališča, vse, kar je ostalo pomendrano od vrtinca. Ta je razbil skoraj večino lesenih kopaliških kabin. Ko se je morje umirilo, je po gladini plavalo marsikaj.

Moj oče je takrat prihitel v našo čolnarno, in ko me je spremljal domov, mi je pripovedoval, kako ga tiste razbitine, listje in vse, kar je plavalo po morju, pa tudi čolni policije, kapitanije in oba vlačilca, ki so po že skoraj umirjeni gladini hiteli na odprto, spominja na Trst 1.

maja 1945. O svojem partizanstvu ni veliko govoril, tokrat pa je sam začel. Ko je z Belvederja pogledal nazaj, je začel pripovedovati, kako je po Tržaškem zalivu za barkami, s katerimi so pred partizani zbežali najhujši nacisti, fašisti in pomagači z vsega Balkana, plavalo vsemogoče. Iz plovil, s katerimi so bežali iz zaliva, so zmetali vse, kar bi lahko koristilo partizanom, in vse, kar bi jim lahko na drugi strani morja vzeli Angleži in Američani. Plavalo je celo ogromno denarja, marke, lire in bankovci propadlih 8

marionetnih držav, vrednostni papirji in dokumenti, ki jim jih ni uspelo uničiti.

Partizani in ribiči so vse to pobirali in s kamioni prepeljali na Tinjan, tamkajšnji kmetje pa so ves dragoceni papir razprostrli po pobočju in sušili kot seno.

Obračali so ga z vilami in ga pod večer dali na kupe, te na vozove, zvečer pa so ga doma sortirali in vezali v bale ter dajali v vreče. Čeprav je še vedno rahlo pihalo, menda ni odneslo nobenega bankovca. Pošten primorski narod je vse to vrnil svoji novi oblasti. To pripoved sem slišal tudi od našega soseda, znanega koprskega gostilničarja, ki je bil intendant pri devetem korpusu.

Za ta naš lebič z morsko trombo ali tornadom, ki se na srečo zelo redko pokaže v vsej moči, ve le malokdo v notranjosti Slovenije, kaj šele drugje po svetu. Tam imajo svoje tornade. Še pri nas se ga naslednje poletje pozabi kot lanski sneg. Tako kot je lebič bolj malo znan, to velja tudi za tornado razočaranj, krivic, trpljenja in boja primorskih Slovencev v času, ki ga je prinesel versajski mir po prvi svetovni vojni. Torej ta lebič, ki ga je dvignil fašizem. Tudi ta je pri nas divjal v več trombah, prva se je dvignila že z veliko vojno, ki je klestila po Posočju. Sledile so še hujše.

Čeprav sem otroštvo preživel v Osapski dolini, ki so jo meje kar dvakrat prerezale, sem imel ob streljanju in vsem pomanjkanju tudi srečo, da sem najlepša leta preživel z nonoti, najprej pri maminih starših, nato očetovih, odvisno od tega, kako so postavljali in prestavljali meje okrog Trsta. Ko je nono Štefan, ki je preživel dve svetovni vojni, obrezoval trte in sem mu pomagal spravljati rožje na kupčke, mi je moral vsak dan povedati novo zgodbo iz svojih vojnih dogodivščin. Takrat mi je pripovedoval manj krvave ali pa je kri pobarval z modro. Podobno so mi v rokavicah pripovedovali zgodbe tudi drugi. Te hude, kako so očetovemu prijatelju rezali trakove s hrbta, kdo in kako je požigal Gabrovico, da so v 9

hrbet ustrelili fantka, ki je tekel po ulici, in ubili kar pet mladih deklet, ki so skupaj z mojo mamo raznašala partizansko pošto, pa sem izvedel šele, ko sem delal svoje radijske oddaje. Dokler nisem mame o tem sam povprašal, mi ni žalostnih zgodbo nikoli omenila.

Mi je pa nona Ančka, hote ali pa ne, prenesla nekaj strahu pred vojno, ko se je včasih, kot da se je zbudila iz morečih sanj, z grozo spomnila, kako je bilo, ko so v hišo prišli Nemci, prav ko je zgoraj v sobi ležal moj oče, ranjen po oktobrski ofenzivi, ali pa kako so Nemci streljali po grmovju ob grapi, v kateri se je skrival moj nono. Ta strah za svoje najdražje, najhujši odsev ljubezni matere in žene, je ostal stalno v njej.

Nono Štefan je kot moški doživljal vojno bolj korajžno –

v prvi svetovni vojni je preživel boje v Galiciji, na Verdunu in pri Doberdobu. Videl je toliko trupel mladih ljudi, razmrcvarjenih od granat in iznakaženih od bojnih plinov, kot najbrž malokdo. Teh obremenitev s strahotami vojne ni hotel prenašati name. Najraje je govoril o tovarištvu, anekdotah, junaštvih, svojih konjih. Še raje mi je pripovedoval o predvojnem Dunaju, Budimpešti in francoskih gradovih sredi vinogradov, kjer je sinove bogatih in plemenitih učil jahanja.

Sedla se je privajal že kot otrok, najprej tistega tovornega na oslu, seveda, pravi strokovnjak pa je postal v Gorici, kjer je služil cesarju Francu Jožefu. Pripovedoval je, da se je v Gorici govorilo samo slovensko in nemško, italijansko skoraj nič, pač pa si na ulici pogosto slišal Furlane, ki so hodili popravljat lonce in dežnike. Rad se je tudi pohvalil, da je prišel na skrivaj od Gorice do Ospa na belem konju. O tem junaškem dejanju sem slišal pripovedovati tudi nekatere starejše ženske v vasi. Bil je samo podoficir, a je vseeno imel sabljo in daljnogled. Tudi na sliki, ki jo je imel na steni v kuhinji, tam, kjer so drugi imeli kakšno svetinjo, so mu pa oboje in še marsikaj pomembnejšega ob koncu vojne vzeli Italijani.

10

Italijanov ni cenil. Pripovedoval mi je, kako so Slovenci iz okolice Trsta spoštovali cesarja Franca Jožefa in njegovo ženo Sisi in ju imeli radi. Zelo rad je povedal, kako so v zaporu tistemu Italijanu, ki jo je ubil, vsak dan s takim ribežnikom, kot je tisti za sir, malo poribali rit.

Franc Jožef in Sisi sta bila zanj najboljša vladarja na svetu, kljub temu pa so si Slovenci na Primorskem želeli svojo državo, veliko, močno, skupno državo južnih Slovanov, ki bi jih lahko ubranila in zaščitila pred italijanskim nacionalizmom. Sami ne bi vzdržali, Italijani bi nas pojedli, »jih je kot kobilic«, mi je rekel, »dobrih kraljev in cesarjev ni več«. Francu Jožefu je bil enak le Tito in zelo je bil ponosen, da je bil z njim na ruski fronti, in žal mu je bilo, da se nista spoznala. Z nekaterimi Italijani, ki so Slovence s prezirom imenovali Ščavi, so se že prej udarili. Kar pa je mojega nonota prav motilo pri njih, je, da so bili kot vojaki zelo strahopetni. Jokali in bežali so tisti na njihovi strani fronte in tudi oni na svoji, italijanski. Da, Francu Jožefu so služili tudi Italijani.

Nono Štefan mi je pripovedoval, kako je bilo v Galiciji, kako so jih Rusi zajeli v neki koči, a jih niso zaprli in tudi ne ustrelili, ampak so skupaj skuhali krompir, se vso noč pogovarjali ob ognju, zjutraj pa odšli vsak na svojo stran.

»Kako pa ste se pogovarjali?« sem vprašal.

»Vsak v svojem jeziku pa še malo z rokami. Z vsemi Slovani se lahko razumeš, tako kot ti razumeš Tomota, Trojko in Sretana.« To so bili otroci vodnika v bližnji karavli. Rusi so bili dobri ljudje, z njimi so se razumeli kot z brati. In neko oporo in celo zavest so dobili v pogovorih z njimi, da je njihov narod velik kot morje, da so Slovani nepremagljivi. Prav občutek varnosti in ponosa so mu vcepili. Tam je slišal za Lenina in revolucijo.

Bil je tudi na soški fronti, prav pri Doberdobu.

Pripovedoval mi je, kako so bila vsa drevesa okleščena, v zrak so štrleli le štrclji debel, vsa pokrajina je bila v lijakih od granat, preorana, vse hiše porušene.

11

Domačinov ni bilo, vse vaščane so prej izselili v notranjost Avstrije. S seboj so odpeljali tudi živino.

Nekateri slovenski fantje so preplavali reko in prosili Italijane, naj jih pošljejo k novi srbski vojski, ki bo udarila po Nemcih in Avstrijcih z grške strani. Vendar moj nono Italijanom ni zaupal, predobro jih je poznal že iz Trsta in Gorice.

Vendar me je bolj kot to zanimalo, zakaj so mu Italijani vzeli daljnogled, ko so ga zajeli ob koncu vojne. Jaz bi namreč zelo rad imel tak daljnogled, kot ga je imel komandir graničarjev. Nisem mogel razumeti, zakaj so mu poleg puške vzeli tudi daljnogled, saj to ni orožje.

»Še dobro, da mi niso vzeli življenja,« mi je odgovoril.

»Ko so nas ob koncu vojne zajeli, so nas odpeljali v taborišče, od tam pa še globlje v Italijo. Skoraj do Rima.

Na tisoče nas je bilo in Slovence so ločili. Tudi ves teden nam niso dali jesti, vso travo smo pojedli in drevesa smo olupili. Jaz sem preživel, ker sem znal veliko jezikov, nemško, madžarsko, rusko, francosko in seveda italijansko. Celo bolje od njih … In sem jih prepričal, da sem tudi jaz Italijan. Potrebovali so me za prevajalca. Moji tovariši so pa skoraj vsi pomrli. Kar pustili so jih, da so umrli od lakote in tifusa.« Kasneje sem slišal, da se je nekaj podobnega dogajalo tudi po drugi svetovni vojni z nemškimi ujetniki, ki so jih zajeli Angleži in Američani in so jih imeli žejne zaprte v taboriščih ob reki.

Drugi nono, Marjo, mi je pripovedoval, kako so se fantje stepli z italijanskimi vojaki, ki so po prvi svetovni vojni prišli v vas. Od ljudi so zahtevali, da govorijo italijansko, a oni so, čeprav so nekateri zaradi Trsta znali nemško in italijansko, odgovarjali samo po slovensko. Ko so vojaki imeli grde pripombe na račun deklet, ki so jih od daleč gledale, pa so jim fantje odgovorili z edinim njim razumljivim jezikom – s pestmi. Vojaki so v obrambi začeli streljati, takrat še v zrak. Dve leti kasneje se je tudi on tepel s fašisti in jih obmetaval s kamenjem na 12

barikadah pri Križpotu. Takrat so tudi začeli streljati v ljudi. Videl je, kako je Andreja Žerjula zadela krogla.

Kasneje mi je nona Emilija, ki je bila predsednica vaške organizacije Mladine, povedala o volitvah 15. maja 1921 in večernem sestanku z duhovnikom Francem Malalanom ter učiteljem Alojzijem Pucljem, na katerem so se dogovorili za barikade, da bi zavarovali volišče.

Pričakovali so namreč, da bodo poskušali fašisti, ki so vedeli, da bodo v tej vasi šli vsi glasovi njihovim nasprotnikom, ovirati volitve ali pa ukrasti glasovnice. To se je tudi zgodilo. Na barikadah so kljub mrtvemu tovarišu vzdržali en dan in eno noč, dokler v spopad ni posegla redna vojska. Tako so fašisti s pomočjo vojske prišli v vas. Malalana, ki jim je poizkušal preprečiti zažig glasovnic, so ustrelili v nogo, in medtem ko mu je moja nona pomagala v farovž ter mu tam obvezovala rano, so fašisti ob zaščiti vojakov prijeli nekaj fantov, ki so jih spoznali z barikad, in jih odpeljali v zapor. Tam so jih zasliševali in pretepali. Najbolj so se znesli nad Žerjulovim prijateljem Andrejem Vodopivcem, tako da je zaradi posledic pretepanja umrl. Takrat so tudi zažgali več hiš v sosednjih Mačkoljah.

Tudi v sosednji Gabrovici, od koder je izhajal moj nono Štefan, ni bilo miru. Nad ljudmi so podivjali karabinjerji iz Četnare in zganjali pravi teror samo zato, ker je nekdo snel z droga njihovo zastavo trikoloro in jo vrgel na tla.

Takrat so se nekateri še mladoletni fantje skupaj s svojim učiteljem Bučarjem odločili, da ponoči zbežijo v Jugoslavijo.

Kako mistična je bila zame takrat ta zgodba o begu učitelja in učencev iz naše doline … Zbežati z učiteljem …

Ko sem bil otrok, so nekateri tudi bežali, vendar ne z učiteljem.

13