LEBIČ: Zgodbe pozabljenega eksodusa by Miloš Ivančič - HTML preview

UVOD V KNJIGO

Lebič prinaša poseben izbor življenjskih zgodb, ki v obliki pogovorov s pričevalkami in pričevalci razkrivajo manj znano usodo primorskih beguncev in pregnancev, ljudi, ki so morali zapustiti svoj dom. Pogovori so bili posneti in objavljeni med letoma 2002 in 2010 kot intervjuji za oddaje Radia Koper, kjer sem bil zaposlen kot novinar in urednik, vendar te oddaje niso nastajale z istim namenom kot ta knjiga, v kateri sem se osredotočil samo na naslovno temo – prikazati želim pozabljeni primorski eksodus. Izbor intervjujev na to temo sem naredil šele po upokojitvi, izbrana besedila sem zato prečistil, pričevalke in pričevalci pa so jih ob avtorizaciji še dopolnili in jih opremili s fotografijami in drugimi dokumenti. Cilj mojih oddaj Primorski kraji in ljudje in Slovenci ob meji je bil to, kar povedo že naslovi: razkrivanje posebnosti tega obmejnega in čezmejnega prostora, njegovih ljudi in dogajanja, ki je opredelilo našo novejšo zgodovino in tudi sedanji čas. Tako hude in pomembne stvari so se dogajale pri nas. Prav to sem hotel razložiti novim generacijam in prišlekom, da bodo razumeli, da je Primorska drugačna od preostale Slovenije, in tudi zakaj. Žal je bil to že zadnji čas za intervjuje z generacijo tega prelomnega zgodovinskega obdobja.

To pa ni bil edini moj namen, ampak sem želel ob vsem nasilnem političnem spreobračanju zgodovine, ki so jo ustvarjali naši starši, svojim ljudem povrniti vero vase in ponos na njihove mame in očete, nonote, tete in strice, jih utrditi ob napadih z naše in one strani meje.

Poslušalcem sem želel povedati, kaj se je dogajalo prej in

kaj kasneje, kaj je vzrok in kaj posledica, mlajšim generacijam in tudi kolegom sem želel predati tudi nekaj ljubezni do te nerazumljive »očetnjave«. Prišli so novi časi in novi pogledi na osebne in družbene vrednote, na narod, domovino ter zgodovino, ki so jih oblasti, časti in predvsem osebnih koristi željni posamezniki skupaj s politiki, oblastniki, »lopovi« in povzpetniki ponovno trgali kot volkovi na znani Kraljevi freski. Ob vsem tem so nas sosedje obtožili barbarstva in genocidnosti ter nam v obtožbo določili praznik eksodusa in fojb, največji spomenik potvarjanja zgodovine pa postavili na naši zemlji med našimi ljudmi, nad katerimi so počeli svoje zločine.

Kako hudo se je bilo o tem pogovarjati z ljudmi, ki so nekoč žrtvovali svojo mladost za svobodo, izgubili domove, očete in matere, brate in sestre, prijatelje, tovariše …, nato pa vse svoje življenje posvetili izgradnji, razvoju domovine in novim odnosom. Sedaj na stara leta, sedaj, ko so po vsem tem, kar so naredili, ostali brez moči, pa jih tu in tam čez obtožijo za zločince. Skoraj vse, kar so nekoč izborili, naredili in zgradili, so novi veljaki razvrednotili, zapravili, razprodali ali pokradli, na koncu pa jim celo znižali pokojnine. Prav te, ki so se najbolj razdajali in največ naredili, sem našel v skromnih stanovanjih, saj sami zase niso nič prigrabili, delali so za narod, za boljšo prihodnost, v upanju, da bodo nove generacije cenile njihovo delo in jim omogočile lepo starost. No, saj jo imajo ‒ v svojem družinskem krogu.

Te zgodbe, ki sem jih izbral, pa niso najhujše, onih najbolj groznih, ki jih je doživela ena desetina Primorcev, se ni dalo nikoli posneti. Njihova imena so zapisana na kamnitih ploščah. Te, ki sem jih jaz zapisal, so s srečnim koncem, zgodbe ljudi, ki so preživeli fašistične in vojne grozote.

Zgodbe so prepis radijskih intervjujev, ki so bili z izbrano glasbeno opremo in časovnimi omejitvami 5

prilagojeni posebnostim medija. Nekateri prepisi in teksti so bili dopolnjeni in preverjeni s ponovnimi pogovori s še živečimi intervjuvanci ali njihovimi bližnjimi sorodniki, ki so tudi priskrbeli slikovno gradivo. Vezni teksti v pogovorih pa so poleg informacije tudi moj komentar, moja novinarska razlaga časa in dogajanja, tako kot sem ga sam dojel. Izjave prič sem, zato da bi se ločile od mojega teksta, zapisal s poševnim tiskom.

Knjigo sem napisal in sestavil kot novinar in ne kot znanstveni raziskovalec preteklosti, moj cilj je bil pritegniti bralke in bralce k spoznavanju neznanega ali pozabljenega eksodusa in k razumevanju takratnega zgodovinskega časa z verodostojnimi zgodbami in odpiranjem tez.

Miloš Ivančič

Koper, novembra 2013

6